o avtorju

Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v enaindvajseto stoletje. Film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. Paula Beer in Franz Rogowski, ki sta skupaj prvič zaigrala v Tranzitu, sta nastopila tudi v Petzoldovem naslednjem filmu Undine. Film o mitološki vodni nimfi si je režiser zamislil kot prvi del načrtovane trilogije na temo naravnih elementov.

iz prve roke

»‘Vi, ljudje! Vi, pošasti!’ Tako se začne zgodba Ingeborg Bachmann Undine geht. Undina je prevarana vodna nimfa. Po stari mitologiji živi v jezeru sredi gozda. Moški, ki je nesrečno zaljubljen, ki ljubi brez vsakega upanja, ki ne ve več, kaj bi sam s sabo in svojimi čustvi /…/, lahko gre v gozd, na breg jezera, in zakliče njeno ime. In ona bo prišla in ga ljubila. Njuna ljubezen je pogodba, ki je moški ne sme nikoli prekršiti. Če jo prekrši, mora umreti. Običajno je tako, da tisti, ki ljubi in je ljubljen, postane lahkoten in svoboden ter se spet zdi vreden ljubezni in poželenja. V mitu se tako začne prej brezupno oboževana ženska nenadoma zanimati za moškega. Moški zapusti undino, da bi se poročil s svojo prvo ljubeznijo. Na poročno noč undina vstopi v spalnico, moškega objame v vodni mehurček in ga utopi. ‘Izjokala sem ga do smrti,’ še zakliče služabnikom, potem pa spet izgine v gozd, v jezero. /…/ Zgodbo o undini poznam že iz otroštva, ampak vedno sem si vse narobe zapomnil. Morda pa je ravno to predpogoj za pisanje scenarijev – napačen spomin, kot nekakšno lažno pričanje … Tisto, česar nisem nikoli pozabil, pa so bile besede, ki jih undina zakliče služabnikom nezvestega moškega, potem ko ga ubije: ‘Izjokala sem ga do smrti.’ Ta Fouquéjev stavek mi je bil vedno všeč. Omenjeni spomin se je pomešal z drugimi različicami, z Lortzingovo opero in z Andersenovo Malo morsko deklico, kjer se isti motiv spet pojavi malo drugače; v nekem trenutku pa sem prebral tudi Undine geht Ingeborg Bachmann. Pri njeni zgodbi mi je bilo všeč, da govori undina in ne kakšen pripovedovalec ali moški lik. Ženska je tista, ki ima besedo. Pomislil sem, da bi iz tega morda lahko naredil film. Film, ki bi govoril o undini in njenem obupu. Prekletstvo v zgodbi Ingeborg Bachmann je, da moški nikoli niso zvesti, ker ljubijo samo sebe. In prekiniti to prekletstvo, pripovedovati z ženske perspektive, to se mi je zdel pravi pristop k pripovedi: da se undina noče vrniti v jezero v gozdu, da noče ubijati. Sreča Christopha, prvega moškega, ki jo ljubi zaradi nje same, in to je ljubezen, za katero se bo borila. /… / Moji liki živijo v svetu, ki ga je kapitalizem oropal čarovnije; v svetu, kjer so čustva postala blago. /…/ Kapitalizem prodaja naše sanje in jih kot plastične odpadke odlaga v oceane. Kino je kraj, ki nam lahko vsaj za devetdeset minut vrne sanje. Tam želje še vedno zaležejo.«

– Christian Petzold