Undine

Undine

Christian Petzold / Nemčija, Francija / 2020 / 91 min / nemščina

o filmu

‘Če me zapustiš, te bom morala ubiti.’ Ko Undine, zgodovinarko v berlinskem mestnem muzeju, zapusti ljubimec, se ji podre svet. Starodavni mit pravi: če moški izda njeno ljubezen, ga mora undina ubiti in se vrniti v jezero v gozdu. A ona noče izpolniti prekletstva. Rada bi ljubila. Spoznala je nekoga drugega. In te ljubezni noče izgubiti.

Christian Petzold (Phoenix, Tranzit) ponuja sodobno interpretacijo mita o skrivnostni vodni nimfi: urbano pravljico o ljubezni v odčaranem svetu. Igralka Paula Beer je za naslovno vlogo prejela srebrnega medveda na Berlinalu in nagrado Evropske filmske akademije.

kritike

»Kako se miti prelivajo iz življenja v umetnost in spet nazaj v življenje.«

– Ingrid Kovač Brus, Najboljši filmi v letu 2020, Ekran

»Ljubezen med Undine in Christophom predstavlja nasprotje svetu ekonomskega človeka; njuna ljubezen je onkraj menjave in preračunavanja, onkraj kalkulacije in želje po posedovanju. Ljubimca sta svobodna in ne špekulirata o ničemer. Ali povedano na klasičen način: erotizirata um in poduhovljata naravo. ‘Toliko pametnih reči poveš na tako lep način,’ reče Christoph Undine.«

– Thomas Assheuer, Die Zeit

»Undine je velik film o ljubezni – mitični, brezčasni, večni in osvobajajoči –, poganja pa ga najbolj simbiotičen par, kar smo jih v dolgem času videli na filmskem platnu.«

– Jérôme d’Estais, La Septième obsession

»V ljubezenski zgodbi, ki režiserjevim znanim talentom doda še fantazijo in humor, se tako kot mitična, po duši hrepeneča vodna nimfa iz naslova ves čas obnavlja in ponovno rojeva tudi Berlin. /…/ Undina iz ljudskega izročila priplava iz vode, da bi našla ljubezen in dobila dušo. Berlin, mesto, ki je zraslo iz močvirja, se je na to pot podajalo znova in znova. Petzoldov negotovo optimistični film je ljubezensko pismo Berlinu, pa čeprav je jasno, da se bo morala Undine nazadnje vrniti v vodo. /…/ Režiserji svoje tematske preokupacije pogosto razgrnejo tako, da liku položijo v usta zgodovinsko lekcijo; trop, ki se skoraj vedno izkaže za nerodno didaktičnega. Christian Petzold je eden redkih, ki so izzivu kos, in morda prvi, ki zna lekcijo iz zgodovine narediti erotično.«

– Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound

»Z leti postajajo gonilne sile v umetnikovem življenju vse bolj očitne: Christian Petzold je, o tem ni več dvoma, največji romantik nemškega filma. Tokrat se vrača k mitologiji vodne nimfe undine, da bi pripovedoval o usodni zvezi dveh ljubimcev; o predanosti, požrtvovalnosti, nezvestobi in izdajstvu.«

– Tobias Kniebe, Süddeutsche Zeitung

»Film je prežet z romantiko nore strasti /…/ ter obarvan s čudovitim lirizmom /…/, ki ga v nemški kinematografiji vse preredko vidimo in ki v odnosu do narave občasno spomni na dela Apichatponga Weerasethakula.«

– Bruno Deruisseau, Les Inrockuptibles

»Undine je metafizična romanca, ki bi bila všeč Franku Borzageu, Renéju Clairu in Jeanu Cocteauju. In takšnih filmov filmska zgodovina še zdaleč nima dovolj.«

– Daniel Kothenschulte, Frankfurter Rundschau

»Številni veliki filmski ustvarjalci znajo delati čudeže z majhnim proračunom, a Petzold je prav gotovo eden največjih mojstrov načela ‘manj je več’. Režiserju nekako uspe brez kakršnegakoli okrasja ali iznajdljivih trikov kamere pričarati razkošno, nadzemeljsko romantiko v slogu Jeana Cocteauja. Zgodba je polna zasukov, a kot pri večini Petzoldovih filmov se pripoved umakne navalu nebrzdanih in neugasljivih strasti.«

– David Jenkins, Little White Lies

»Nezgode, ki se pripetijo – uničenje akvarija, madež rdečega vina na zidu, ki nastane med ljubezenskim ruvanjem, razbitje talismanske figurice potapljača – dajejo misliti, da je Petzold zasnoval film kot onirično izkušnjo; sanje, ki svoje skrivnosti razkrivajo počasi – kot bi bil sanjač podvržen psihoanalizi.«

– Graham Fuller, The Arts Desk

»Undine izpolni pričakovanja ter gledalca preplavi z razkošnimi vizualnimi motivi in zgodovinsko kompleksnostjo, medtem pa razpleta strastno ljubezensko zgodbo, ki je zlepa ne bomo pozabili.«

– Tara Judah, Najboljši filmi v letu 2020, Sight & Sound

»Petzoldova varčna, kristalno jasno posneta zgodba ves čas spreminja svojo podobo, menjajoč vzdušje in register, prepletajoč romanco z napetostjo in nenadnimi prebliski humorja.«

– Lee Marshall, Screen Daily

nagrade

Kristalni medved za najboljši celovečerni film v sekciji mladinske žirije »Generacija Kplus« na Berlinalu 2019; nagrada za najboljši film, za najboljšo glavno igralko in za filmski prvenec Canadian Screen Awards 2019; nagrada občinstva in nagrada žirije na mednarodnem filmskem festivalu v Quebecu 2018; nagrada za najboljši kanadski celovečerec, za najboljšo igro in režijo v tekmovalnem programu filmskega festivala Whistler 2018

podatki o filmu

UNDINE                                                                                                                                              Undine

Nemčija/Francija, 2020, barvni, 91 minut

režija Christian Petzold                                                                                                                  scenarij Christian Petzold                                                                                                          fotografija Hans Fromm                                                                                                               montaža Bettina Böhler                                                                                                            produkcija Florian Koerner von Gustorf, Michael Weber                                                              igrajo Paula Beer, Franz Rogowski, Maryam Zaree, Jacob Matschenz

festivali, nagrade Berlinale (nagrada FIFRESCI, srebrni medved za najboljšo igralko); nagrada Evropske filmske akademije za najboljšo igralko; Sevilla (nagrada za najboljšo režijo in montažo); Montclair (posebna nagrada žirije); Lizbona & Estoril (posebna nagrada žirije za umetniški prispevek); nominaciji za nagrado Nemške filmske akademije za najboljši igrani film in zvok; Göteborg; Busan; London; New York; Liffe

o avtorju

Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v enaindvajseto stoletje. Film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. Paula Beer in Franz Rogowski, ki sta skupaj prvič zaigrala v Tranzitu, sta nastopila tudi v Petzoldovem naslednjem filmu Undine. Film o mitološki vodni nimfi si je režiser zamislil kot prvi del načrtovane trilogije na temo naravnih elementov.

iz prve roke

»‘Vi, ljudje! Vi, pošasti!’ Tako se začne zgodba Ingeborg Bachmann Undine geht. Undina je prevarana vodna nimfa. Po stari mitologiji živi v jezeru sredi gozda. Moški, ki je nesrečno zaljubljen, ki ljubi brez vsakega upanja, ki ne ve več, kaj bi sam s sabo in svojimi čustvi /…/, lahko gre v gozd, na breg jezera, in zakliče njeno ime. In ona bo prišla in ga ljubila. Njuna ljubezen je pogodba, ki je moški ne sme nikoli prekršiti. Če jo prekrši, mora umreti. Običajno je tako, da tisti, ki ljubi in je ljubljen, postane lahkoten in svoboden ter se spet zdi vreden ljubezni in poželenja. V mitu se tako začne prej brezupno oboževana ženska nenadoma zanimati za moškega. Moški zapusti undino, da bi se poročil s svojo prvo ljubeznijo. Na poročno noč undina vstopi v spalnico, moškega objame v vodni mehurček in ga utopi. ‘Izjokala sem ga do smrti,’ še zakliče služabnikom, potem pa spet izgine v gozd, v jezero. /…/ Zgodbo o undini poznam že iz otroštva, ampak vedno sem si vse narobe zapomnil. Morda pa je ravno to predpogoj za pisanje scenarijev – napačen spomin, kot nekakšno lažno pričanje … Tisto, česar nisem nikoli pozabil, pa so bile besede, ki jih undina zakliče služabnikom nezvestega moškega, potem ko ga ubije: ‘Izjokala sem ga do smrti.’ Ta Fouquéjev stavek mi je bil vedno všeč. Omenjeni spomin se je pomešal z drugimi različicami, z Lortzingovo opero in z Andersenovo Malo morsko deklico, kjer se isti motiv spet pojavi malo drugače; v nekem trenutku pa sem prebral tudi Undine geht Ingeborg Bachmann. Pri njeni zgodbi mi je bilo všeč, da govori undina in ne kakšen pripovedovalec ali moški lik. Ženska je tista, ki ima besedo. Pomislil sem, da bi iz tega morda lahko naredil film. Film, ki bi govoril o undini in njenem obupu. Prekletstvo v zgodbi Ingeborg Bachmann je, da moški nikoli niso zvesti, ker ljubijo samo sebe. In prekiniti to prekletstvo, pripovedovati z ženske perspektive, to se mi je zdel pravi pristop k pripovedi: da se undina noče vrniti v jezero v gozdu, da noče ubijati. Sreča Christopha, prvega moškega, ki jo ljubi zaradi nje same, in to je ljubezen, za katero se bo borila. /… / Moji liki živijo v svetu, ki ga je kapitalizem oropal čarovnije; v svetu, kjer so čustva postala blago. /…/ Kapitalizem prodaja naše sanje in jih kot plastične odpadke odlaga v oceane. Kino je kraj, ki nam lahko vsaj za devetdeset minut vrne sanje. Tam želje še vedno zaležejo.«

– Christian Petzold