iz prve roke

»Pehuéna Pedra, enega od igralcev v filmu, poznam že vrsto let. Spoznala sva se, ko je
obiskoval dramski krožek za osebe s posebnimi potrebami, jaz pa sem bil pomočnik učitelja. Sčasoma sva postala prijatelja. Nekega dne, ko sva se pogovarjala o najinih pomanjkljivostih in osebnih preizkušnjah, me je vprašal, zakaj nimam dokumenta o invalidnosti, ki bi potrjeval moje težave. Na moje veliko presenečenje potrdila ni videl kot bremena, ampak kot vir moči. Nato se je ponudil, da me pouči, kako odgovarjati na vprašanja, da bom ustrezal kriterijem.
Tako daleč sicer nisem šel, zdelo pa se mi je, da bi to lahko bila odlična ideja za film. /…/
Simón je predvsem film o odraščanju. /…/ Spregovoriti sem želel o stiskah odraščanja, o
iskanju posameznikovega mesta v družbi, želji po pripadnosti, usklajevanju lastnega pogleda na svet s pričakovanji drugih. Šele po pogovoru s Pehuénom mi je prišel na misel detajl hendikepa, a le kot ena izmed številnih drugih lastnosti likov, na primer svetli ali temni lasje, modre ali zelene oči. Te mladostnike v posebno kategorijo postavljajo samo tako imenovani normalni ljudje. Film govori o mestu, ki ga zasedamo v svetu, pa naj gre za mlade v iskanju samih sebe ali pa za hendikepirane, ki jih je družba potisnila na rob. Tako prve kot druge nadzorujemo in jih skušamo zadržati v okviru mej, ki smo jim jih določili. V filmu nisem želel prikazati razlik med njimi, ampak podobnosti: prve ljubezni in strasti, prve bolj in manj tvegane izkušnje.«
– Federico Luis