NEKAJ BESED O VSEBINI FILMA…

» Vsebina filma govori o staroverstvu v Posočju, za katerega pa se ne ve, kdaj se je pojavilo. Ve se le to – in to je dokumentirano – , da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere – krščanstva – in tako se je v Posočju začelo nasilno pokristjanjevanje starovercev, ki je trajalo dolgo. Pokristjanjevanje je bilo izjemno nasilno. Rušili so njihova svetišča in staroverce ne samo preganjali, mnogo so jih tudi pobili. Zaradi tega je staroverstvo, da bi ga ohranili, postala skrita vera in staroverci so se zavezali k molku.

Ta vera je preživela samo zato, ker so staroverci razvili visoko umetnost prikrivanja, pretvarjanja in zavajanja. In to je veljalo tako za ljudi ( npr. nikomur iz druge skupnosti niso povedali, kdo je njihov dehnar*), kot so bile skrivnost tudi lokacije svetišč, svetih mest, še posebno pa so v tajnosti držali obrede. Zaradi vsega tega se je vedenje o stari veri ohranilo izključno v obliki ustnega izročila, ki se je prenašalo iz roda v rod.

Ko je Pavel Medvešček ( avtor knjige Iz neviden strani neba, na kateri bazira tudi naš film.) začel zbirati to ustno izročilo, je potreboval dolgo časa, da je pridobil zaupanje stricev*, da so mu bili pripravljeni sploh kaj povedati, saj je bil zanje »forešt« in kot so mu rekli : «ti nisi naš«, čeprav je bil prebivalec istega okolja.
Medvešček je začel zbirati ustno izročilo leta 1953 in ga nepretrgoma zbiral vse do leta 1975, kar pomeni , da je v popolni tajnosti vse do takrat ta vera še obstajala kot živa. Kaj je z njo danes, pa nihče ne ve.

Je pa zanimivo, ko sem z vodnikom (ki je njihov) hodila po teh krajih in vprašala kako staro mamko: »no, kako je bilo pa to in to«, nisem izvedela nič. Vodniku, ki je njihov, bi seveda povedali, a bila sem zraven jaz, jaz »forešt«, temu se pa ne pove.

Vsebina filma govori o tej stari veri, o obredih, o bogovih, o duhovih, pač preprosto o načinu življenja in verovanja, kolikor je ostalo v glavah prenašalcev ustnega izročila in kolikor je Medveščku uspelo izvleči iz njih.

Bistvo njihovega verovanja je v izreku :
»Edina boginja je Nikrmana, ki je kozmična prasila in stvariteljica vsega. Nima oblike in je vseprisotna. Ko častimo njo, častimo naravo «.
Zato so imeli izjemno spoštljiv odnos do narave. Svetišč staroverci niso gradili, saj je bila za njih narava eno samo svetišče … sveta mesta jim je dala Nikrmana in to so bila: jame, kanjoni, vrhovi hribov in gora.

Verjeli so v posmrtno življenje. Ko človek umre gre iz njega zduhec, ki se manifestira v obliki, ki si jo je človek že prej sam izbral … lahko je ptič, polž, karkoli.

Ko so bili zaradi sil narave v težavah, so opravljali razne obrede. Npr., če je bila suša so vodnemu duhu Mahojcu žrtvovali živalsko kri, ki so jo v posebnem obredu zlivali v tolmune, po moč in pomoč pa je posameznik šel sam k svetim skalam, svetim drevesom in tam prosil Nikrmano, da mu pomaga.

Imeli so tudi svoj način zdravljenja, ki so mu rekli medežija*, zdravilci so bili pa medežniki. To so bili ljudje z roba družbe, z izjemnim poznavanjem moči narave. Zdravili so z zdravilnimi rastlinami, obredi, uroki in čarobnimi predmeti.

Kako zabavni in duhoviti so kljub izjemno slabem ekonomskem stanju ti strici bili in kako so se zabavali … o tem pa malo pred koncem spregovori 7 minut doga risanka.
O vsem tem govori ta film. »

Opombe:
dehnar *: svečenik Nikrmane in poglavar staroverske skupnosti
strici* : Strici so bili samski moški, ki niso imeli pravice dedovanja in so kot hlapci ali pa vandravci za priložnostnimi kmečkimi opravili živeli na robu družbe. In ti so bili edini prenašalci ustnega izročila o stari veri, ki so jo zaradi nasilnega pokristjanjevanja prakticirali v strogi tajnosti, kot tudi o načinu življenja, ki ja prav tako baziralo na stari veri.
medežija*: beseda izvira iz besed med, ki je bil za njih prvo in najboljše zdravilo

Ema Kugler