Nekoč v posočju

Slovenija, 2024, DCP, barvni, 90 minut, zvok digital 5.1

NEKAJ BESED O VSEBINI FILMA…

» Vsebina filma govori o staroverstvu v Posočju, za katerega pa se ne ve, kdaj se je pojavilo. Ve se le to – in to je dokumentirano – , da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere – krščanstva – in tako se je v Posočju začelo nasilno pokristjanjevanje starovercev, ki je trajalo dolgo. Pokristjanjevanje je bilo izjemno nasilno. Rušili so njihova svetišča in staroverce ne samo preganjali, mnogo so jih tudi pobili. Zaradi tega je staroverstvo, da bi ga ohranili, postala skrita vera in staroverci so se zavezali k molku.

Ta vera je preživela samo zato, ker so staroverci razvili visoko umetnost prikrivanja, pretvarjanja in zavajanja. In to je veljalo tako za ljudi ( npr. nikomur iz druge skupnosti niso povedali, kdo je njihov dehnar*), kot so bile skrivnost tudi lokacije svetišč, svetih mest, še posebno pa so v tajnosti držali obrede. Zaradi vsega tega se je vedenje o stari veri ohranilo izključno v obliki ustnega izročila, ki se je prenašalo iz roda v rod.

Ko je Pavel Medvešček ( avtor knjige Iz neviden strani neba, na kateri bazira tudi naš film.) začel zbirati to ustno izročilo, je potreboval dolgo časa, da je pridobil zaupanje stricev*, da so mu bili pripravljeni sploh kaj povedati, saj je bil zanje »forešt« in kot so mu rekli : «ti nisi naš«, čeprav je bil prebivalec istega okolja.
Medvešček je začel zbirati ustno izročilo leta 1953 in ga nepretrgoma zbiral vse do leta 1975, kar pomeni , da je v popolni tajnosti vse do takrat ta vera še obstajala kot živa. Kaj je z njo danes, pa nihče ne ve.

Je pa zanimivo, ko sem z vodnikom (ki je njihov) hodila po teh krajih in vprašala kako staro mamko: »no, kako je bilo pa to in to«, nisem izvedela nič. Vodniku, ki je njihov, bi seveda povedali, a bila sem zraven jaz, jaz »forešt«, temu se pa ne pove.

Vsebina filma govori o tej stari veri, o obredih, o bogovih, o duhovih, pač preprosto o načinu življenja in verovanja, kolikor je ostalo v glavah prenašalcev ustnega izročila in kolikor je Medveščku uspelo izvleči iz njih.

Bistvo njihovega verovanja je v izreku :
»Edina boginja je Nikrmana, ki je kozmična prasila in stvariteljica vsega. Nima oblike in je vseprisotna. Ko častimo njo, častimo naravo «.
Zato so imeli izjemno spoštljiv odnos do narave. Svetišč staroverci niso gradili, saj je bila za njih narava eno samo svetišče … sveta mesta jim je dala Nikrmana in to so bila: jame, kanjoni, vrhovi hribov in gora.

Verjeli so v posmrtno življenje. Ko človek umre gre iz njega zduhec, ki se manifestira v obliki, ki si jo je človek že prej sam izbral … lahko je ptič, polž, karkoli.

Ko so bili zaradi sil narave v težavah, so opravljali razne obrede. Npr., če je bila suša so vodnemu duhu Mahojcu žrtvovali živalsko kri, ki so jo v posebnem obredu zlivali v tolmune, po moč in pomoč pa je posameznik šel sam k svetim skalam, svetim drevesom in tam prosil Nikrmano, da mu pomaga.

Imeli so tudi svoj način zdravljenja, ki so mu rekli medežija*, zdravilci so bili pa medežniki. To so bili ljudje z roba družbe, z izjemnim poznavanjem moči narave. Zdravili so z zdravilnimi rastlinami, obredi, uroki in čarobnimi predmeti.

Kako zabavni in duhoviti so kljub izjemno slabem ekonomskem stanju ti strici bili in kako so se zabavali … o tem pa malo pred koncem spregovori 7 minut doga risanka.
O vsem tem govori ta film. »

Opombe:
dehnar *: svečenik Nikrmane in poglavar staroverske skupnosti
strici* : Strici so bili samski moški, ki niso imeli pravice dedovanja in so kot hlapci ali pa vandravci za priložnostnimi kmečkimi opravili živeli na robu družbe. In ti so bili edini prenašalci ustnega izročila o stari veri, ki so jo zaradi nasilnega pokristjanjevanja prakticirali v strogi tajnosti, kot tudi o načinu življenja, ki ja prav tako baziralo na stari veri.
medežija*: beseda izvira iz besed med, ki je bil za njih prvo in najboljše zdravilo

Ema Kugler

NEKAJ BESED O FILMU…O USTVARJALNEM PROCESU…

»Ema Kugler zelo prostodušno pove, da se je s filmom “sprijaznila šele, ko je bil posnet”. Osrečevalo jo je tudi delo na terenu. “Narava je bila prečudovita – to je bil moj najlepši honorar. Izjemno naporen, ampak tudi lep proces je bil.”
Rodil se je film, ki je morda bolj narativen, kot smo od umetnice navajeni, a kljub temu ohranja močan element mističnosti in arhetipskosti, kar je rdeča nit ustvarjanja Eme Kugler. V prvem delu filma ima edino vlogo na platnu narava, pozabljeni kotički Posočja, v katerih se skriva daljni odmev ritualov, že skoraj v celoti pokopanih v času. Pozneje v to naravo vstopijo tudi ljudje, staroverci, ki pa jih kamera opazuje z varne razdalje in v poltemi, skozi meglico gozda in stoletij. Osupljiva fotografija, za katero imata zasluge Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, interiere njihovih skromnih bivališč spreminja v umetnine, kjer igra svetlobe in teme spominja na klasično slikarstvo.«
Ana Jurca v pogovoru z Emo
za MMC RTV Slovenija

»In če gre v staroverstvu iskati tisto nadčasovno, tisto, kar je nagovarjalo naše prednike in kar lahko nagovarja nas, je »edino nadčasovno v staroverstvu to, kar je bilo, kar je in kar bo – in to je narava, njene kozmične sile, ki so določale obstoj človeka od nekdaj in ga bodo do izumrtja človeške vrste. Tu ni nobene mistike,« pravi režiserka. Vero pa, kakršnakoli že je, človek potrebuje, ker se boji smrti, svoje minljivosti, še doda.«

Pia Prezelj v pogovoru z Emo za
za DELO

podatki o filmu

NEKOČ V POSOČJU

Slovenija, 2024, DCP, barvni, 90 minut, zvok digital 5.1

scenaristka in režiserka : Ema Kugler
avtor glasbe: Robert Jiša
direktorja fotografije: Lev Predan Kowarski ZFS in Dejan Ulaga
oblikovalec zvoka: Boštjan Kačičnik
montažerka: Ema Kugler
glavni animator risanke: Matej Lavrenčič
nastopajoči: Ivan Peternelj, Aino Aalto, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Kristjan Guček Zdravko Duša, Sebastjan Starič, Dušan Teropšič
glasovi: Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Andrej Rozman–Roza, Janez Škof, Ivo Barišič
produkcija: Zavod ZANK

IZ POGOVOROV O FILMU…

»Največji problem pri ustvarjanju tega filma je bil, kaj posneti za uro in pol slike, če nič od tega, o čemer ta knjiga govori, ne obstaja več. Prav tako bi bila neetična kakršna koli interpretacija povedanega/zapisanega v knjigi; kajti ta vera je bila za njih sveta in tako je treba to ustno izročilo tudi spoštovati … je nedotakljivo.
In kako zdaj napraviti dokumentarec?
Odgovora ni bilo, nismo iskali resnice, napravili smo film, ki nas popelje v davnino, ko je človek še bil eno z naravo.
Nekoč so rekli, da je gozd govoril. Ko so šli sekat drevo, je drevo reklo:« Ne mene, usekaj drugo!«
Nekoč je govorilo vse, vse je govorilo.«

Ema Kugler