film

MODROST SREČE je morda zadnje veliko pričevanje 14. dalajlame, ki pravi, da je smrt zanj »nekaj takega kot zamenjava oblačil«. Film nas vabi na globoko in osebno srečanje s to brezčasno duhovno osebnostjo. Umirjena kamera ujame vsak gib in najmanjšo spremembo v izrazu obraza ter ustvari občutek resnične bližine, kot da bi sedeli nasproti njega.

Njegova svetost dalajlama zbrano pripoveduje o bistvu svoje filozofije in bivanja, medtem ko druga plast filmskega jezika z močnimi alegoričnimi podobami prikazuje celovitost zavestnega in nezavednega življenja na planetu Zemlja z vsemi trenutki sreče, trpljenja, rojstva in minevanja. Dalajlama se dotakne nekaterih najbolj perečih vprašanj našega časa, vendar ostaja njegov glas poln upanja. Misli podaja s prepričanjem, da nas strah ne vodi nikamor in da se vsaka sprememba – majhna ali prelomna – začne pri posamezniku.

V tem smislu nas dalajlamovo razmišljanje, navdahnjeno z budizmom, uči, da smo za vse spremembe odgovorni mi sami. Ko krmarimo skozi življenje, se moramo odločati, kakšni želimo biti. Tlakujemo pot, ki nas iz bitij, ki si lahko domišljajo vse, preoblikuje v bitja, ki morajo iz neštetih misli izbrati tiste, ki koristijo celotnemu svetu.

Za dalajlamo je bistvo te odločitve samozavedanje. Če želimo, da naših dejanj ne vodi sebičnost, moramo spregledati svoje nagibe. Le tako bo človeštvo lahko ustvarilo prihodnost, vredno življenja. Naj zveni še tako obrabljeno, vendar nas bo notranje obogatilo, če se ne bomo prepuščali cinizmu in obupu ter se bomo poglobili v dalajlamovo razmišljanje in podali na notranje potovanje k resničnemu izvoru sreče.

MODROST SREČE ni samo film o dalajlami, ampak je predvsem pričevanje o preizkušnjah tega sveta. V njem lahko najdemo upanje za vse človeštvo.

intervju z izvršnim producentom RICHARDOM GEROM

Kdaj ste prvič srečali dalajlamo in kako je to vplivalo na vaše življenje?

Njegovo svetost dalajlamo sem spoznal leta 1982. Budizem sem proučeval že dlje časa, predvsem pri zenovskih mojstrih. Osredotočen sem bil na japonski budizem, vendar me je vse bolj začel privlačiti tibetanski. Za srečanje z Njegovo svetostjo v Dharamsali na severu Indije, kjer še vedno živi po svojem pobegu pred kitajsko invazijo na Tibet leta 1959, sem dobil priporočilno pismo.

To srečanje je bilo prelomno zame. Njegovo sočutje, modrost, vpogled v ljudi in vame so naredili močan vtis, čeprav je zelo preprost in prizemljen, kar koli že to pomeni. Njegov učenec sem že skoraj 45 let, tako da je njegov vpliv name očitno zelo velik.

Zakaj ste se odločili sodelovati pri filmu MODROST SREČE in postati del filmske ekipe?

Ko sem videl grobo montažo filma, sem vedel, da je izjemen. Njegovi poudarki so bili široki in zelo osebni. Še nikoli nisem videl posnetkov Njegove svetosti, na katerih tako neposredno gleda v kamero in širi svoj pogled na svet. To je bilo neverjetno.

Videl sem, da film pogumno in analitično podaja zgodbo o Njegovi svetosti, budizmu in naših vprašanjih o prinašanju sreče nam in drugim. Pomislil sem, da bi moje poznavanje Njegove svetosti in desetletja proučevanja budizma lahko pripomogli k filmu. Ko so me povabili k sodelovanju, sem privolil.

Pozneje sem pripeljal Orena Movermana, režiserja, scenarista in producenta, ki je moj dolgoletni prijatelj in sodelavec. Tudi njega je posneto gradivo zelo pritegnilo, zato sva se takoj lotila dela. Film smo ponovno obdelali, dodali novo gradivo in izpilili sporočilnost, da bi bile nekatere stvari jasnejše. Zelo sva uživala v sodelovanju pri tem projektu.

Mislim, da se moramo bolj poglobiti v razumevanje, kdo smo kot posamezniki, kaj je resničnost in da si vsi želimo doseči vsaj nekaj sreče, če že ne popolne ali absolutne. Budizem in dalajlama učita, da za to obstaja več poti. Čeprav se on in njegov narod spoprijemata s težavami, je ohranil odprtost, zbranost in neomajno zavezanost pomoči vsem bitjem. Nikogar ne vidi kot sovražnika. Vsi smo skupaj v tem.

Ko vas sprašujejo o budizmu in modrosti dalajlame, ali obstajajo vidiki, ki se vam zdijo še posebej koristni?

Seveda. Buda je pred 2500 leti raziskoval temeljno vprašanje Ali obstaja jaz? Kaj je ta stvar, ki jo imamo za svoj jaz? Samoljubje ustvari oklep okoli jaza, ki ga imamo za samoumevnega. Toda z budistično prakso in pogumnim raziskovanjem tega predpostavljenega jaza odkrijemo, da ga v resnici ne moremo najti oziroma da nima neodvisnega obstoja. Seveda na nek način obstaja, vendar ga ne moremo najti.

Z vidika budizma in Njegove svetosti obstaja pot, ki ji lahko sledimo, da bi se osvobodili privida, ki ga imamo običajno za resničnost. Pomaga nam ga razblinjati, dokler ne razširimo zavedanja in spoznamo, da živimo v soodvisnosti z drugimi bitji. Prostranost uma lahko dosežemo, če opravimo svoje delo. Buda je začrtal pot, kako lahko dosežemo popolno svobodo, osvoboditev in blaženost. Dalajlama jo krepi in nam dokazuje, da je dosegljiva že v tem življenju, vendar moramo opraviti svoje delo. Vsak je sam odgovoren za svojo srečo.

Je Tsongkhapa je napisal znano delo z naslovom Osvoboditev na tvoji dlani. In prav to Njegova svetost pogosto poudarja: Tvoja osvoboditev je v tvojih rokah. To je zelo pomembno sporočilo za vse nas: Za svojo izkušnjo sebe in sveta smo odgovorni sami.

Ali bi film lahko imel dolgoročen vpliv na Tibet in človeštvo?

Danes živijo Tibetanci v vojaški državi. Zelo težko prideš v državo in vidiš, kaj se tam dogaja. Prijatelj novinar mi je nekoč rekel: Lažje je priti v Severno Korejo kot v Tibet. Tibet je zaprt. Nihče ne gre noter in nihče ne gre ven. Želimo povedati zgodbo tibetanskega naroda, resnično zgodovino ločene, edinstvene in neodvisne kulture ter naroda, ki ni del Kitajske že od davnih časov. Kitajska vlada trdi prav nasprotno, kar pa ni resnica.

Spoznati moramo, da se lahko veliko naučimo od Njegove svetosti in tibetanske kulture. Naš svet je videti zelo zapleten. Poglejte, kaj se dogaja z mediji in računalniki. Vse to nas odvrača in nam otežuje, da vidimo resničnost in sprejmemo višje človeške vrednote: prijaznost, velikodušnost, toplino, strpnost, modrost, odprtost. Mislim, da nam pot, ki ji Tibetanci že stoletja sledijo visoko v Himalaji, lahko zelo pomaga. So izjemni ljudje z izjemno kulturo. Veliko se lahko naučimo od njih. Želim, da jih tako dojemajo. To nam lahko le koristi. Vsem bo pomagalo, državam in ljudem.

intervju z režiserko BARBARO MILLER

Kakšen odnos ste imeli do budizma in dalajlame, preden ste začeli s tem filmskim projektom?

Že od otroštva vidim dalajlamo kot nekoga, ki zagovarja ljubezen, mir in upanje. Ko sem bila mlado dekle, me je mama vodila na jogo, zen meditacije in dogodke z dalajlamo. Vedno sta me ganili ljubezen in odprtost do vseh ljudi, ne glede na njihovo vero. Nedogmatična drža, pronicljiv duh dalajlame in njegova neutrudna zavezanost miru in pravičnosti so globoko navdihnili mojo življenjsko pot.

Kako se je rodila ideja o snemanju filma z dalajlamo?

Po srečnem naključju je Walo Kamm, najbolj znan kot ustanovitelj skupine Globetrotter, prišel k producentu Philipu Delaquisu in meni z idejo, da bi posneli film o iskanju smisla in odgovorov na največja življenjska vprašanja. Takoj smo vedeli, da mora to biti dokumentarec z dalajlamo. Edinstveno zna povezovati starodavno duhovno modrost z našim sodobnim svetom, ki je žal poln negotovosti.

Kaj vas je vodilo pri odločitvi, da ustvarite film, ki ne sledi klasičnemu dokumentarnemu formatu? Kako bi vi opredelili žanr filma MODROST SREČE?

MODROST SREČE je veličastna in poglobljena filmska izkušnja. Namen filma je prenesti dalajlamovo znanje in modrost na velik zaslon za naše 21. stoletje. Dalajlama nas skozi film vodi z izpraševanjem, kako lahko mi, “sodobni” ljudje, kljub vsem stresom vsakdanjega življenja, negotovostim zaradi podnebne krize in tesnobi zaradi trajajočih vojn najdemo notranji mir in celo srečo. Prav ta notranji mir nam lahko pomaga zgraditi mirnejši in pravičnejši svet, zato moramo sodelovati. To se ujema z mojim globokim prepričanjem, da moram snemati filme, ki se zavzemajo za pravičnost in boljši svet za vse. Ta cilj presega sam proces nastajanja filma.

Kako ste snemali prizore, ko govori dalajlama? Lahko opišete svoje srečanje z njim?

Da bi se gledalci počutili, kot da dalajlama nagovarja vsakogar od njih, smo ga morali posneti tako, kot da govori občinstvu. Dovolili so nam, da snemamo v dalajlamovih prostorih. Indijska filmska ekipa nam je dva dni pomagala postavljati zahtevno mizansceno. Poseben dodatek za kamero je omogočil, da sem se lahko pogovarjala z dalajlamo, kamera pa ga je snemala naravnost v obraz. Izžareva veliko toplino in ljubezen, ki sežeta do srca. Srečanje z njim me je navdušilo in ganilo. Je zelo neposreden, dostopen in šaljiv.

Kako je bilo sodelovati z dvema velikima imenoma Hollywooda, Richardom Gerom in Orenom Movermanom? Kako sta onadva prispevala k nastanku filma?

Velika čast je bila delati s tako predanima in izkušenima hollywoodskima velikanoma. Richard Gere kot budist osebno pozna dalajlamo že več let, kot aktivist za človekove pravice pa je na podelitvi oskarjev leta 1993 kljub prepovedi političnih izjav imel ganljiv govor za Tibet. To je močno vplivalo na njegovo kariero. To, da smo lahko vključili Richarda Gera in njegove izkušnje v MODROST SREČE, je bilo nekaj neverjetnega. Tesno sodelovanje z njim in dobitnikom emmyja Orenom Movermanom je bilo zelo navdihujoče, zabavno in prisrčno.

pred kamero: 14. DALAJLAMA

14. dalajlama se je rodil v kmečki družini v severovzhodnem Tibetu kot eden izmed šestnajstih otrok, od katerih jih je otroštvo preživelo le sedem. Ko so menihi po vsej deželi iskali otroka, v katerem se je utelesila najnovejša inkarnacija dalajlame, je bil star dve leti.

Menihi so prišli tudi do hiše njegovih staršev. Več dni so opazovali dečka in z njim opravili vrsto preizkusov. Pred njega so položili molke, obredne bobenčke in druge predmete, nato pa so ga prosili, naj prepozna tiste, ki so pripadali prejšnjemu dalajlami. Ker je vsakokrat izbral pravilnega, so ga odpeljali v prestolnico Lhaso, kjer je otroštvo preživel v veličastni palači, odmaknjen v samotnem razkošju. Ves čas je bil obkrožen z učitelji. Njegov vsakdan so le občasno popestrili obiski staršev.

Dalajlama je imel petnajst let, ko je leta 1950 Rdeča armada napadla Tibet pod pretvezo, da »osvobaja« državo. Kitajska ni želela priznati Tibeta kot neodvisne države. Trdila je, da so Tibetu že v 13. stoletju vladali mongolski kani iz Kitajske, Tibetanci pa so vztrajali, da Mongoli niso predstavljali Kitajske. Majhna tibetanska vojska ni mogla kljubovati mogočni Ljudski osvobodilni armadi. Dalajlama se je znašel pred odločitvijo: ostati v Tibetu ali pobegniti v pregnanstvo. Neke noči maja 1959 so ga pomočniki zakrinkali in pretihotapili iz palače. Dolga pot jih je vodila čez visoke gore proti indijski meji. Ko je duhovni in politični vodja tibetanskih budistov – posvetni oblasti se je odrekel čez nekaj desetletij – prispel v pregnanstvo, je začel iskati zaveznike po svetu, toda nobena država ni podprla tibetanskih zahtev po neodvisnosti.

V šestdesetih letih so Tibetanci pod kitajsko okupacijo vedno bolj trpeli. Zaradi kitajskih agrikulturnih eksperimentov je Tibet prizadela lakota, okupatorske sile pa so prebivalcem vsiljevale svojo ideološko propagando. Dalajlama se je med pregnanstvom v Dharamsali posvetil sprejemanju čim več beguncev in širjenju tibetanske zgodbe po svetu.

Poglabljal se je v verske študije, še posebej v proučevanje budističnih spisov. Kot političnega in duhovnega voditelja Tibeta so ga vedno bolj vabili na predavanja in srečanja po vsem svetu, nič od tega pa ni spremenilo dejstva, da je mednarodna skupnost Tibet prepustila samemu sebi. Nobena država ni priznala njegove neodvisnosti. Združene države Amerike so sprva na skrivaj pomagale tibetanskemu odporu – brez soglasja dalajlame, ki je vedno zavračal nasilje –, a je predsednik Richard Nixon zaradi svoje politike zbliževanja s Kitajsko hitro končal tajni program Cie.

Dalajlama, Zahod in Kitajska so v naslednjih desetletjih skušali najti rešitve, vendar neuspešno. Nobena zahodna država si ni upala ogroziti lastnih gospodarskih interesov z vznemirjanjem gospodarsko rastoče Kitajske.

Konec sedemdesetih let je dalajlama zaradi njegove zavezanosti nenasilju in demografskih razmer, kot je pozneje zaupal kitajskemu dopisniku revije The New Yorker, spoznal, da je prizadevanje za neodvisno tibetansko državo obsojeno na neuspeh. Zavedal se je, da je Kitajska ogromna država in velika sila, zato je želel z njo vzpostaviti miren dialog in se izogniti zapletanjem v spore. Zavzel se je za čim večjo avtonomijo Tibeta, a se je tudi to izkazalo za težko dosegljivo.

Ko so sredi osemdesetih let večstranska pogajanja znova zastala, je Kitajska začela izsiljevati: Če se dalajlama ne bo vrnil na Kitajsko, bo Peking kupil politično stabilnost v Tibetu z gospodarskim razvojem. Kitajska je začela financirati obsežne gradbene projekte, vlagati v sodobne ceste in mostove ter graditi šole in tovarne po celotnem Tibetu. Pripadnike drugih etničnih skupin je spodbujala, da poiščejo zaposlitev v Tibetu. Marca 1989 so se Tibetanci v Lhasi v spomin na dalajlamov beg v pregnanstvo udeležili največjih demonstracij proti Kitajski. Istega leta je dalajlama prejel Nobelovo nagrado za mir. Hu Džintao, član Komunistične partije Kitajske in kasnejši predsednik države, je razglasil vojno stanje in upor zatrl s silo. Kitajska je hitro zaostrila svojo doktrino do Tibeta. Eden izmed razlogov je bil, da so kitajski voditelji za razpad Sovjetske zveze krivili politiko, ki naj bi omogočala preveliko etnično avtonomijo podrejenih ozemelj v imperiju.

Dalajlama je postal svetovno spoštovana in cenjena osebnost ter ikona, kot so bili Nelson Mandela, Mahatma Gandi, mati Terezija in Martin Luther King mlajši. Kljub svetovni prepoznavnosti se je prostovoljno in brez zunanjih pritiskov odločil, da se bo za demokratično izvoljeno vlado odrekel zgodovinski vlogi političnega vodje. Proces demokratizacije se je zaključil leta 2011. Kitajska propaganda je trdila prav nasprotno, da je hotel znova vpeljati fevdalne strukture in privilegije. V resnici je dalajlama hotel demokratizirati tibetanski narod in ločiti politično oblast od verske.

S svojo značilno zadržanostjo do osebnostnega kulta, ki se plete okoli njega, se je zavedal, da mnogi ljudje niso verni in da bi nekateri bolj zapleteni nauki tibetanskega budizma na Zahodu težko našli širše občinstvo. Že Buda je bil znan po tem, da je učil javno, tako, da so ga razumeli tudi običajni ljudje. Dalajlama pogosto govori o »sekularni etiki«, vendar ne zato, ker bi bili budistični nauki pretežki, ampak ker bi moralo biti znanje o osnovnih moralnih vrednotah dostopno vsakomur, ne glede na veroizpoved. Poleg tega ne želi nikogar spreobračati, ne pripadnikov drugih verstev ne nevernikov. Poudarja, da etika ni odvisna od religije, temveč izvira iz naše narave socialnih bitij. Religije te etične vrednote le poudarjajo, vendar si jih ne lastijo. Skratka: etika je univerzalno nujna, religija pa ne.

Dalajlama si je v svojih nastopih vedno prizadeval, da bi ljudem dal praktične nasvete oziroma orodje za um, ki jim bodo pomagali, da se spoprimejo z vsakdanjim življenjem, v katerem se prepletajo vedno nove potrebe in iskanje zadovoljstva. Osnovna načela so za budiste to, kar je sila težnosti za fizike. Recimo prepričanje, da se jeza vedno najprej obrne proti tistemu, ki jo čuti; da prijaznost pomaga, četudi ne dobimo ničesar nazaj, ker že sama po sebi izboljša naše počutje; da gluhota za mnenje drugih dolgoročno ustvarja nove težave. Dalajlame ne zanimajo špekulativna metafizika, odgovarjanje na filozofska vprašanja ali gurujevsko ponavljanje verskih dogem, kot jih poznamo pri drugih verskih voditeljih. Prepričan je, da tako ravnanje le redko pomaga k duhovnemu ali osebnemu razvoju posameznika in njegovemu notranjemu blagostanju.

Dalajlama želi posredovati pragmatično in uporabno znanje, ki presega čas, v katerem živimo. Njegovi nasveti in podpora se ne navezujejo na posameznikovo kulturo, način življenja ali prevladujoče običaje, rituale in tradicije. Dalajlama vedno poudarja, da nikomur ni treba postati budist ali opustiti svoje vere. Njegova skrb je veliko bolj univerzalna: Živite zavestno življenje, saj lahko samega sebe prepoznamo le s popolnim zavedanjem – zavestnim umom brez pričakovanj – in s popolno pozornostjo do vsega, kar obstaja v sedanjem trenutku in nas samih. Težje spremenimo druge kot samega sebe. Le ko smo zmožni razumeti sami sebe, lahko razvijemo pristno sočutje do drugih in postanemo odprti za tisto, kar nas vse povezuje. Dalajlama vedno poudarja eno in isto besedo – sočutje. Zanj je to živa, udejanjena resničnost. Morda nas privlači in navdušuje prav zato, ker je človek, ki ni ne svetnik ne vsevednež, ampak – kot rad pravi sam – le »preprost menih«. Nekdo, ki nas s svojim življenjem neprestano opominja, da odkrijemo tisto, kar smo imeli že ves čas.