Mea maxima culpa: molk v božji hiši

Mea Maxima Culpa: Silence in the House of God

Alex Gibney / ZDA / 2012 / 107 min / angleščina

o filmu

Dokumenti v vatikanskih arhivih naj bi dokazovali, da so se spolne zlorabe v katoliški cerkvi dogajale že v četrtem stoletju, škandali, ki so privedli do velikih finančnih poravnav, pa so prišli na dan šele v zadnjih desetletjih. Film se osredotoča na karizmatičnega duhovnika, ki je med svojim službovanjem zlorabil več kot 200 gluhih otrok ter na štiri pogumne mladeniče, ki so sprožili prvi znani primer javnega protesta proti duhovniški pedofiliji v ZDA. Njihova več kot tri desetletja dolga bitka je razkrila zlorabe in prikrivanja svetovnih razsežnosti ter nazadnje pripeljala do tožbe proti samemu papežu.

Priznani dokumentarist in oskarjev nagrajenec Alex Gibney (Gonzo: Življenje in delo dr. Hunterja S. Thompsona, Casino Jack in Združene države denarja) z detektivsko vnemo raziskuje občutljivo temo pedofilije v katoliški cerkvi – sled ga pelje od prvega znanega javnega protesta proti duhovniški spolni zlorabi v ZDA pa vse do Vatikana. Mea maxima culpa: molk v božji hiši ni kritika katoliške vere, ampak ostra obsodba institucije, ki je izoblikovala mehanizme sistematičnega prikrivanja teh zločinov.

kritike

»Mea maxima culpa: molk v božji hiši, ki pretresljivo pripoved o duhovniški pedofiliji strne v ostro obtožbo celotne vatikanske strukture moči, je izčrpna in verodostojna študija te široko razširjene prakse in njenega zakrivanja v katoliški cerkvi.«
– Justin Chang, Variety

»/…/ močan in ganljiv film /…/. Mea maxima culpa je dobro zgrajeno in grenko pričevanje, polno ogorčenja in številnih dokazov, o ostudnih zločinih in prikrivanjih znotraj katoliške cerkve. Ali kot v filmu srhljivo pripomni katoliški odvetnik, častiti Thomas Doyle: stvar je ‘mnogo hujša od zarote; gre za politiko molka’.«
– Anthony Kaufman, Screen Daily

»To je film, ki ima moč spremeniti življenja; film, narejen z resnično integriteto. Odločitev za intervjuje z gluhimi, ki v njih končno povejo svojo zgodbo, je hkrati zelo edinstvena in polna spoštovanja. Novinarsko delo razkrije osupljivo papirno sled, ki nas na izredno zanimiv način pripelje prav do Vatikana.«
– Roger Graef, predsednik žirije Londonskega filmskega festivala

»Dobro narejen in izjemno zanimiv ter najmočnejši takrat, ko se osredotoča na pogum štirih gluhih mož, ki so pretrgali tišino.«
 Meredith Slifkin, Film Comment

»Mea maxima culpa /…/ je najmočnejši film plodovitega dokumentarista Alexa Gibneyja po njegovem z oskarjem nagrajenim delom Taxi to the Dark Side.«
 Mark Jenkins, NPR

nagrade

Svetovna premiera – Toronto 2012. Najboljši dokumentarec – London 2012. Nominacija za nagrado Združenja ameriških scenaristov (Writers Guild Award) 2013. Hamptons 2012. Chicago 2012. IDFA 2012.

podatki o filmu

MEA MAXIMA CULPA: MOLK V BOŽJI HIŠI
(Mea Maxima Culpa: Silence in the House of God)

ZDA, 2012, DigiBeta, 107 min

režija Alex Gibney
scenarij Alex Gibney
fotografija Lisa Rinzler
montaža Sloane Klevin
produkcija Kristen Vaurio, Alex Gibney, Alexandra Johnes, Jedd Wider, Todd Wider

o avtorju

Alex Gibney (1953, New York), scenarist, režiser in producent dokumentarnih filmov, je eden vodilnih sodobnih ameriških dokumentaristov. Njegove filme zaznamuje zanimanje za razvpite družbene problematike ali fascinantne fenomene. Leta 2006 je bil za oskarja nominiran njegov celovečerni dokumentarec Enron: The Smartest Guys in the Room, že naslednje leto pa je oskarja za najboljši dokumentarni film prejel Taxi to the Dark Side (2007), ki razgrinja prakse sistemskega mučenja, kakršnega je vojska Združenih držav Amerike izvajala v Afganistanu, Iraku in zaporu Guantanamo. V Kinodvoru smo lahko videli zgodbo o zlatih letih ‘iznajditelja’ znamenitega gonzo novinarstva Gonzo: Življenje in delo dr. Hunterja S. Thompsona (Gonzo: The Life and Work of Dr. Hunter S. Thompson, 2008) in portret washingtonskega superlobista Jacka Abramoffa Casino Jack in Združene države denarja (Casino Jack and the United States of Money, 2010). Med zadnjimi filmi tega izjemno plodovitega ustvarjalca so še dokumentarci Client 9: The Rise and Fall of Eliot Spitzer (2010) o vzponu in padcu kontroverznega newyorškega guvernerja, Magic Trip (2011) o čezameriškem avtobusnem popotovanju pisatelja Kena Keseyja (Let nad kukavičjim gnezdom) in njegovih psihedeličnih prijateljev Merry Pranksters, pa tudi The Last Gladiators (2011) o najbolj žilavih in surovih igralcih hokeja na ledu. Na festivalu v Sundanceu je nedavno doživel premiero avtorjev dokumentarni film o aferi WikiLeaks We Steal Secrets: The Story of WikiLeaks (2013), letos naj bi na velika platna končno prišel dokumentarec o kolesarski ikoni Lancu Armstrongu, v pripravi pa je tudi film o življenju nigerijskega glasbenika in aktivista Fele Kutija.

iz prve roke


»Zgodba me je pritegnila zaradi dveh razlogov. Najprej zato, ker je bilo jasno, da nas bodo dokumenti o dogodkih iz Milwaukeeja pripeljali do zločinske zarote, ki bo segala do samega vrha, do Vatikana. In ne le do Vatikana, ampak do sedanjega papeža. Ta zgodba še ni bila povedana in zdelo se mi je, da bi bilo o tem vredno spregovoriti. Druga stvar, ki se mi je zdela pomembna, pa je bila, da je šlo za skupino gluhih, ki so bili odločeni, da spregovorijo. Bili so junaki – ne taki, kakršna sta Gandi ali Martin Luther King, ampak junaki vsakdanjega življenja. Ljudje, ki so kljub svoji anonimnosti in oviram uspeli nekaj doseči in spremeniti. Temu sem se želel pokloniti. /…/ Vzgojen sem bil kot katolik in nisem želel, da bi film deloval kot napad na vero. Hotel sem posneti film o zločinu; povedati tako katoličanom kot nekatoličanom, da je to zločin in da je treba nekaj ukreniti. /…/ Zgodba se mi je zdela dobra priložnost, da ustvarim nekakšno detektivko. Osredotočenje na konkretno zgodbo o zločinu mi je omogočilo, da sem lahko osvetlil zločin večje vrste. /…/ V tem smislu film nekoliko spominja na Kitajsko četrt. Začne se z očali v ribniku na vrtu in preden se zaveš, si sredi zarote, da bi ukradli vodo iz doline Owens. /…/ Ko sem začel delati na filmu, sem bil nekoliko skeptičen, da je šlo res za tako obsežno zločinsko zaroto. Ko smo končali snemanje, sem bil popolnoma prepričan. /…/ Eden izmed razlogov za naslov ‘Molk v božji hiši’ je bilo dejstvo, da se ni bil z nami pripravljen pogovarjati nihče od sedanjih vatikanskih uradnikov in višjih uslužbencev ameriške Cerkve.«