režiser o filmu

»Jona se je začel kot osebno razmišljanje o izgnanstvu in tišini, ki ga ta ustvarja v nas in okoli nas. Želel sem raziskati, kaj se zgodi, ko znano izgine, ko se občutek doma in pripadnosti razbije in ostane le še tišina.
Med raziskovanjem sem naletel na Halligen, skupino majhnih otokov v Severnem morju, in
pojav »Land Unter«, ko morje začasno preplavi kopno in ga nato spet razkrije. To ni bila
zgolj kulisa. V tem sem začutil močno metaforo za ritem zgodbe: potop, izgubo in vrnitev.
Kar izgine, ni nujno izgubljeno za vedno, toda nikoli se ne vrne povsem enako. Ta ideja je postala osrednja nit mojega pristopa k filmu. Osredotočil sem se na neizrečeno in
tisto, kar ostane – tihe prostore, ki jih pusti izgnanstvo. Čeprav se vrnemo, nas spremlja
občutek odtujenosti, ki spremeni pogled na to, kar smo nekoč imeli za domače in znano.
Nisem želel reševati vprašanja odtujenosti, ampak razmisliti, kaj vse lahko odpre.
Že od nekdaj me privlači krhka napetost med osamljenostjo in povezanostjo – način, kako se ljudje najdejo, ko izgubijo tla pod nogami. Jona ni film velikih izjav, ampak šepeta. Razpleta se skozi drobne, skoraj neopazne trenutke in pokaže, kako lahko pogled, gesta ali tiho dejanje dobrote v sebi nosijo nekaj veliko večjega.
Ritem filma sem oblikoval tako, da odraža izkušnjo izgnanstva: nenehno vračanje in vrtenje v krogu namesto poti naprej. Zdelo se mi je naravno ostati v tej negotovosti in opazovati majhne, skoraj neopazne spremembe – prostore med besedami, med svetlobo in temo, kjer tiho tli hrepenenje, nekaj neizrečenega, a še kako živega.
Odtujenost na novo zariše naše dojemanje sebe in doma, toda ta film ni iskanje tolažbe v
vrnitvi, niti utvara, da se lahko vrnemo in znova popravimo, kar je bilo izgubljeno. Namesto tega sem želel raziskati, kaj se zgodi, ko znano ni več mogoče.
V nekem trenutku postane teža izgubljenega prevelika, da bi lahko nadaljevali po ustaljenih poteh. In prav takrat domišljija ni več izbira, temveč nuja – ne kot sanje o utopiji, ampak kot edini možni izhod.«
– Ameer Fakher Eldin

portret režiserja

Ameer Fakher Eldin je pisatelj in režiser, ki živi v Nemčiji. Rodil se je leta 1991 v Kijevu v
Ukrajini sirskim staršem iz Golanskega višavja. Njegov celovečerni prvenec The Stranger je bil premierno prikazan na 78. beneškem filmskem festivalu (sekcija Giornate degli Autori), kjer je prejel nagrado Edipo Re. Film je nato kot uradni palestinski kandidat kandidiral za oskarja v kategoriji najboljši mednarodni celovečerni film na 94. podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije. The Stranger je uspeh ponovil na 43. mednarodnem filmskem festivalu v Kairu, kjer je prejel nagrado za najboljši arabski film ter nagrado Shadi Abd El Salam za najboljši film v tekmovalnem programu Mednarodnega tedna kritikov. Med Azijsko-pacifiškimi filmskimi nagradami je prejel nominacijo za najboljšega režiserja in nagrado za najboljšo fotografijo. Jona je svetovno premiero doživel v mednarodni tekmovalni sekciji Berlinala 2025.