kritike

»Leta 1964 se je veliki režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini s kamero podal na italijanske ulice in podeželje, da bi državljane povprašal o njihovem pogledu na seks in ljubezen. Z njegovimi Zborovanji v ljubezni (Comizi d’amore) kot uglednim predhodnikom se lirična, ganljiva in čudovito spontana Futura odpravi od obalnih krajev in podeželskih vasi do mest in njihovih predmestij, da bi reprezentativnemu vzorcu sodobne italijanske mladine zastavila vprašanja o njihovem življenju in prihodnosti. Gre za skupni podvig treh najzanimivejših italijanskih režiserjev /…./, ki varljivo preprosto reportažo prežamejo s svojo značilno radovednostjo in velikodušnostjo. /…/ Futura, ki na prvi pogled deluje kot študija države skozi oči mladih, preraste okvir instantnega portreta, da bi ujela golo bistvo filmske umetnosti. Njen namen ni le nastavljati zrcala svetu, temveč razkriti globlje resnice, ki se tičejo vseh nas, še posebej v času velike svetovne nestabilnosti. To je poziv k skupnim prizadevanjem v boju proti škodljivemu individualizmu.«
– Andréa Picard, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Futuro prežema pristno zanimanje filmskih ustvarjalcev za mlade, s katerimi se pogovarjajo. Ta empatična težnja je očitna v odlomkih, v katerih Alice Rohrwacher v offu slavi čas skrivnosti in preobrazbe, ki ga predstavlja mladost. Režiserka Čudes (Le meraviglie) ve, o čem govori, saj je obdobje pubertete upodobila že večkrat. /…/ [Ustvarjalci] skozi portret italijanske mladine izražajo željo po prihodnosti, v kateri bi bilo več enakopravnosti, več odgovornosti in moralne zavesti – hotenje v nasprotju s svetom, ki mu sodeč po večini zbranih pričevanj vladajo odrasli, nesposobni postaviti se v kožo drugih, celo samih sebe, kakršni so bili nekoč.«
– Manu Yáñez, Otros Cines

»Futura govori o sodobni Italiji, kar pomeni, da govori tudi o razrednih, regionalnih, spolnih, narodnostnih in ideoloških delitvah, ki zaznamujejo polotok. Sociološko usmerjeni gledalec bo zbral veliko informacij o kmetijstvu, poklicnem izobraževanju, spolnih vlogah, vlogi države in stanju na jugu. Ljubitelj italijanskega filma se bo morda spomnil na dragocene zgodbe o družinskih konfliktih in mladostniških prijateljstvih ter o kmečkem in tovarniškem delu – na Pasolinija, Olmija, Fellinija in De Sico. Vsakdo, ki ima srce, pa bo ganjen zaradi velikodušnega, kritičnega in humanističnega duha, ki si ga delijo mladi pred kamero in odrasli na drugi strani. /…/ Futura je predvsem dokaz trajnosti filmskega pristopa, ki temelji na radovednosti, demokratičnih načelih in ideji, da ljudje lahko govorijo sami zase. Nihče od nas ne ve, kakšna bo prihodnost, a film, kakršen je ta, nas spomni, zakaj nam ne bi smelo biti vseeno.«
– A.O. Scott, The New York Times