Żejtune
Żejtune
Režija: Alex Camilleri / Malta, Nemčija, Katar, 2026, 108 minut
zgodba
Mar se po smrti svoje odtujene matere odloči, da bo prodala družinsko zemljo, ki jo je podedovala, in zapustila Malto. A najprej mora parcele najti in jih vpisati v zemljiški kataster. Med potovanjem po otoku spozna Nenuja, osemdesetletnega ljudskega pevca brez dlake na jeziku, ki s svojo glasbo
in življenjsko energijo omaje njeno željo po selitvi. Sedanjost se začne nepričakovano prepletati s preteklostjo in Mar znova vzljubi domovino, ki jo je želela zapustiti.
režiser o filmu
Moja mama je po babičini smrti podedovala ročno narisan zemljevid. Na njem je bila označena majhna parcela nekje na malteškem podeželju, brez naslova in koordinat, le z imeni cest, ki danes ne obstajajo več, in opisi pokrajine, ki se je medtem povsem spremenila. Nekega dne sta jo oče in mama želela najti. Imela sta samo ta zemljevid. Vrnila sta se prašna in praznih rok. Nista je našla. Na otoku, velikem komaj nekaj več kot 300 kvadratnih kilometrov, se mi je to zdelo skoraj neverjetno. Kako je lahko neki kraj tako blizu, pa vendar ostane neodkrit? Prav ta skrivnost me je gnala k snemanju filma Żejtune. Ideja se je porodila v času, ko sem zapustil New York in se vrnil na Malto, otok, ki so ga moji starši pred desetletji zapustili zaradi gospodarskih in političnih razmer. Danes zunaj Malte živi več Maltežanov kot na otokih. Vedno sem se spraševal, kje je pravzaprav dom Maltežanov, če ne tukaj, in ali smo lahko še vedno Maltežani brez teh otokov. Ne vem, kaj sem iskal, ko sem se vrnil v »staro domovino«. Vem pa, kaj sem našel – għano, izjemno malteško tradicijo ljudskega petja. Dva moža stopita drug proti drugemu v gostilni in si izmenjujeta improvizirane rimane verze. S poezijo povesta tisto, česar ne moreta povedati v običajnem pogovoru. To sem videl kot dialog skozi glasbo in dobil idejo za film.
Għana mi je pomagala, da sem raziskal vprašanja doma in pripadnosti ter občinstvu približal kulturo, ki je na filmskem platnu skoraj ne poznamo, kulturo, ki je v marsičem še vedno skrivnost tudi sami sebi.
Żejtune uteleša duh għane skozi glas Nenuja »’l-Brazz« Borga, mojstra te umetnosti in 82-letnega naturščika, ki je v filmu prvič stopil pred kamere. Nenujeva glasba je neprecenljiv kulturni zaklad, ki je bil v malteški družbi predolgo spregledan. To, da sem lahko spoznal Nenuja in njegov glas ovekovečil na filmskem platnu, je eden največjih privilegijev mojega ustvarjalnega življenja. (…)
Glasba je nekaj neotipljivega, živi v nas. Prav zato bo morda preživela tudi silovito modernizacijo, ki pred našimi očmi briše velik del nekdanje Malte. Danes rad raziskujem stranske otoške ceste, se namenoma izgubljam in zbiram zgodbe, ki razkrivajo nepričakovane podobe te dežele. Ko me obiščeta mama in oče, ju vedno znova presenetijo skrite poti in kotički Malte, ki jima jih pokažem, dele njune lastne domovine, ki jih nikoli nista poznala.
To me vedno znova opomni, da noben kraj ni tako majhen, kot si mislimo.
podatki o filmu
ŻEJTUNE
Żejtun
Režija: Alex Camilleri / Malta, Nemčija, Katar, 2026, 108 minut
v glavnih vlogah MICHELA FARRUGIA, NENU BORG, MICHAEL AZZOPARDI, FRIDA CAUCHI scenografija JON BANTHORPE kostumografija HOLLY KNOWLES maska CHANTAL BUSUTTIL casting EDWARD SAID vizualni učinki ADAM LAWRENCE montaža ALEX CAMILLERI oblikovanje zvoka RYAN BILLIA glasba JON NATCHEZ direktor fotografije QUENTIN DEVILLERS producenti OLIVER MALLIA, RAMIN BAHRANI, ALEX CAMILLERI scenarij in režija ALEX CAMILLERI
glasba
Għana je tradicionalno malteško ljudsko petje ob spremljavi kitar. Beseda izvira iz arabščine in pomeni tako petje oziroma pesem kot tudi bogastvo ali obilje, kar poudarja izrazno bogastvo tega glasbenega izročila.
Ima tri glavne oblike. Najbolj znana je Spirtu Pront (hitra duhovitost), improviziran besedni dvoboj, v katerem si dva ali več pevcev izmenjuje rimane verze, pogosto z duhovito ali družbenokritično vsebino. Drugi obliki sta Għana tal-Fatt, pripovedna balada, v kateri solist prepeva o resničnih dogodkih, in Għana tal-Bormliża (ali fil-għoli) z visokimi, bogato okrašenimi vokalnimi napevi.
Għana je nastala na stičišču sredozemskih kultur, kjer se prepletajo evropski in severnoafriški vplivi. Nekateri trdijo, da so nanjo vplivale predvsem sicilijanske in španske baladne tradicije, drugi pa, da povzema arabske glasbene lestvice in vokalne sloge.
Glasbeno spremljavo običajno izvaja trio kitar: vodilni kitarist improvizira na podlagi
tradicionalnih motivov, spremljata pa ga dva ritmična kitarista s harmonsko spremljavo.
Għana je bila nekoč središče življenja malteškega delavskega razreda. Improvizirani pevski dvoboji so bili prostor pripovedovanja zgodb, razprav in družbenih komentarjev ter odsev vsakdanjih skrbi navadnih ljudi. Čeprav predstavlja pomembno zakladnico jezika in ustnega izrV zadnjih desetletjih se je njen položaj bistveno okrepil. Akademiki, umetniški festivali in kulturne ustanove vse bolj poudarjajo njeno glasbeno in pesniško vrednost. Leta 2021 so għano vpisali na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, kar je dodatno potrdilo njen pomen za malteško kulturno identiteto. Še vedno ji lahko prisluhnimo predvsem na vaških srečanjih, hkrati pa pridobiva širše občinstvo, privablja mlajše izvajalce in je vse pogosteje del sodobnih kulturnih programov. Żejtune je prvi celovečerni igrani film, ki to glasbeno tradicijo postavlja v samo središče svoje pripovedi.očila, jo je večina malteške družbe dolgo videla kot zastarelo ali premalo prefinjeno obliko umetnosti.
Alex Camilleri
Alex Camilleri je malteško-ameriški filmski režiser in scenarist. Njegov prvenec Luzzu je premiero doživel na filmskem festivalu Sundance leta 2021, kjer je prejel posebno nagrado žirije za igro. Film je nato uspešno potoval po mednarodnih festivalih, osvojil številne nagrade občinstva, žirij in za režijo, doživel redno distribucijo v več kot dvajsetih državah ter bil malteški kandidat za 94. podelitev oskarjev.
Leta 2022 je Camilleri prejel nagrado Independent Spirit Award v kategoriji Someone to Watch, leto pozneje pa še prestižno Guggenheimovo štipendijo.
