Corpus Christi

o filmu

Dvajsetletni Daniel je med bivanjem v prevzgojnem domu zaslišal božji klic, a kot obsojeni zločinec ne more v semenišče. Po prestani zaporni kazni se tako odpravi na drug konec države, kjer mu je dodeljeno delo v žagi. V vasi pa se predstavi za duhovnika in po spletu naključij kmalu prevzame vodenje župnije. Prihod karizmatičnega mladega pridigarja je za vaščane priložnost, da se soočijo s tragedijo, ki razžira malo skupnost …

Film, temelječ na resničnem pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, je sodobna in provokativna parabola o veri, odpuščanju in odrešitvi, ki jo poganja nepozabni nastop glavnega igralca. Corpus Christi je po uspešni premieri v Benetkah navdušil žirije in občinstvo številnih svetovnih festivalov, postal blagajniška uspešnica v domovini in prejel nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec.

izjave kritikov

»Vprašanje, kaj je resnična vera in kaj le fasada, prežema počasi tlečo dramo Corpus Christi /…/, film, katerega mračna intenzivnost se zrcali v dinamično telesnem, surovem nastopu nadarjenega mladega igralca Bartosza Bielenie.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»To je intenzivna, pretresljiva drama, ki vam bo brez dvoma dala misliti; film, ki črpa moč iz trčenja silovitih nasprotij. Na eni strani imamo vse prvine klasičnega trilerja: mučno napetost, nenehno vzdušje prihajajoče nesreče, občutek, da se lahko vsak trenutek zgodi nekaj, kar bo prineslo kaos in uničenje.

A te lastnosti se ne vrtijo okoli vprašanj vohunstva, nasilnega zločina ali tveganega ropa, pač pa okoli idej, ki so neapologetsko filozofske.

Kakšna je narava greha, vere? Katere globoke potrebe zadovoljuje vera in kako? In največje, najbolj provokativno vprašanje, ki zasenči vsa druga: komu je namenjeno, da govori v božjem imenu?

Ta čisto posebni prostor med trilerjem in moralno dilemo zapolni Corpus Christi – mračen, vznemirjujoč film, ki je zelo prepričan sam vase; film, ki dobro pozna skrivnosti in laži, jezo in hinavščino; film, v katerem se nič ne zgodi tako, kot njegovi liki pričakujejo. /…/ Preobratov in presenečenj poln Corpus Christi, ki ga je mojstrsko napisal Mateusz Pacewicz in jedrnato zrežiral Jan Komasa, drži gledalca v napetosti vse do zadnjega posnetka. Razburljivi pripovedni moči kompleksnih moralnih odločitev se preprosto ni mogoče upreti.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times

»Corpus Christi je temačna, meditativna študija žrtvovanja, gledanega v počasnem posnetku, režiser pa si zasluge za tiho učinkovitost filma deli z glavnim igralcem Bartoszem Bielenio. Njegov obraz se zareže v zavest gledalca: odprta usta, bleda koža ter oči, spominjajoče na mladega Christopherja Walkena, v nenehnem raziskovanju tistega, česar kamera ne more videti.«
– Tommaso Tocci, Ioncinema

»Bielenia zakoplje globoko v psiho svojega lika in razkrije njegov notranji boj – s trzljajem tu in pogledom svojih predirnih modrih oči tam. Njegova igralska karizma je osupljiva. Popolno zgrajena zgodba sproži številna vprašanja o tem, zakaj se ljudje združujejo v skupnosti in zakaj so več kot pripravljeni v njih ustvarjati razkole. Katera tema bi lahko bila bolj relevantna v današnji Evropi?«
– Ola Salwa, Cineuropa

»To je film, ki se gledalcu ne trudi ugajati, pač pa mu hoče ponuditi izziv. Želi, da razmislimo, kaj odrešitev v resnici pomeni, kdo naj pokoro nalaga in kdo naj jo prejme ter kakšno vlogo v resnici igra duhovnik pri odgovornem vodenju svoje črede. Hoče, da cenimo poudarek, ki ga daje vera drugi priložnosti, a pri tem nikoli ne zdrsne v versko propagando. Pridiga, ne da bi bil pridigarski. /…/ Corpus Christi ne skopari s človečnostjo; film si zasluži počasne nasmehe, ki jih zvabi na naše obraze. Hkrati pa ima glede bele laži v mislih drugačen razplet, kot si ga zamišljamo – in ko se odloči skleniti pripovedni krog, uprizori vrhunec, ki trešči kot strela z jasnega. A obenem deluje povsem logično. Odrešitev ni končni cilj, ampak popotovanje.«
– David Fear, Rolling Stone

»Tisto, v čemer se Corpus Christi razlikuje od /…/ številnih drugih poljskih filmov, ki kritično opisujejo sedanjost, je očitno spravljiva nota; človeški, humanistični pristop k likom, odsotnost kakršnekoli ošabnosti ali prezira do sveta, v katerem mora biti prostor za vse. Ta film je narejen s srcem in ljubeznijo. Izvrstno, v ameriškem slogu povedana zgodba deluje kot nekakšna psihoterapevtska moraliteta. Medtem ko izganja najtemnejše poljske komplekse, drži gledalca v napetosti bolj kot katerikoli klasični vestern.«
– Janusz Wróblewski, Polityka

nagrade

Dnevi avtorjev, Benetke (svetovna premiera, nagrada Europa Cinemas Label); Gdynia (nagrada za najboljšo režijo in najboljši scenarij, nagrada občinstva); Chicago (najboljši igralec); Palm Springs (nagrada FIPRESCI za najboljšega igralca v mednarodnem filmu, nagrada mladih cineastov); Stockholm (najboljši igralec); nagrada shooting stars za obetavnega evropskega igralca; nagrada Sindikata francoskih filmskih kritikov; enajst nagrad Poljske filmske akademije, vključno za najboljši film; nominacija za oskarja za najboljši mednarodni film; Toronto; Rotterdam

napovednik

fotografije

podatki o filmu

CORPUS CHRISTI
Boże Ciało
Jan Komasa / Poljska, Francija / 2019 / 116 min / poljščina

režija Jan Komasa, scenarij Mateusz Pacewicz, fotografija Piotr Sobociński Jr, montaža Przemysław Chruścielewski, glasba Evgueni Galperine, Sacha Galperine, produkcija Aneta Hickinbotham, Leszek Bodzak, igrajo Bartosz Bielenia, Eliza Rycembel, Aleksandra Konieczna, Tomasz Ziętek

o avtorju

iz prve roke

»Pred leti se je na Poljskem veliko govorilo o nekem fantu, ki se je kakšne tri mesece izdajal za duhovnika. /…/ Mladenič je opravljal poročne obrede, podeljeval zakramente krsta in vodil pogrebne slovesnosti. Bil je fasciniran nad vsem tem in resnično si je želel postati duhovnik. /…/ Scenarist Mateusz Pacewicz je o primeru napisal članek in tako je nastal Corpus Christi. /…/ Film ne govori toliko o bogu in veri kot o človekovi potrebi, da osmisli svet, v katerem živi. S kamero sem v življenju nekoga hotel ujeti trenutek, ko ta človek resnično potrebuje vero. Želel sem pokazati, od kod vera prihaja, kako se razvija in kako se v njej strnejo občutki osvobajanja, odrešitve … To so zelo človeški občutki, vsakdo jih pozna, pa naj bo ateist, agnostik ali vernik. /…/ Corpus Christi govori o misteriju duhovne izkušnje, tako verske kot posvetne. /…/ Čeprav glavni junak čuti poslanstvo, ga zaradi omejitev, ki jih postavljajo institucije, ne more izpolniti. Gre za tragično trčenje drame družbenega obstranca z dramo skupnosti, ki skriva temačno skrivnost. /…/ Ne vem, ali je nezmožnost premakniti se naprej značilna za Poljsko, nedvomno pa je pri nas zelo navzoča. Radi razkazujemo svoje rane. To nas poganja in nam daje identiteto. Kdo lahko namreč temu zares nasprotuje? Takoj bi bil označen za brezčutnega izdajalca. Po drugi strani pa je tudi Lars von Trier v Lomu valov pripovedoval zelo podobno zgodbo o religiozni mali skupnosti in človeku, ki si drzne narediti nekaj drugačnega. /…/ Ne bi rad, da bi ljudje moj film razumeli zgolj kot še en pogled na zapleteni poljski katolicizem – pravzaprav o njem raje razmišljam kot o protestantskem filmu; vidim ga kot zgodbo o mali skupnosti, podobni tisti v Skandinaviji, ter trčenju s puritanskim načinom razmišljanja, v katerem iščejo uteho ljudje, ki ne najdejo svojega mesta v sodobnem svetu.«
– Jan Komasa

prikazovanje filma so podprli

MEDIA LOGOeu_flag_LOGO_ridiculously small_35_5.jpg