Videnje

o filmu

Francoska novinarka Jeanne se poda na Japonsko, da bi našla rastlino, ki zraste le vsakih 997 let in naj bi človeka odrešila duševne stiske. Sredi gozda v bližini Nare naleti na molčečega gozdarja Toma in slepo zeliščarico Aki, ki trdi, da je stara tisoč let. Nedolgo zatem ko Tomo sprejme Jeanne v svoje samotno domovanje, Aki brez pojasnila izgine, obenem pa se od neznano kje pojavi skrivnostni mladenič Rin.

Čuten film o ženski, ki sredi čarobnega gozda išče redko zdravilno rastlino, najde pa sledove lastne preteklosti. Naomi Kawase je v glavno vlogo postavila Juliette Binoche.

izjave kritikov

»Film Videnje se zdi eteričen, vendar Kawasejeva poskrbi, da temelji na snovnih, čutnih stvareh, kot so drevesa, hrana in človeški dotik. Juliette Binoche in Masatoshi Nagase film navdata z odkritosrčnim, skoraj otipljivim občutjem hrepenenja, čudenja in čuječnosti. Film govori o nečem, kar večina prežene na obrobje vsakdanjega življenja, vendar je najverjetneje najpomembnejša stvar, kar jih lahko v tem življenju izkusimo: enost.«
– Cameron Bailey, Mednarodni filmski festival Toronto

»Nemogoče je, da vas v prvi polovici filma ne bi očarala režiserkina veščina slikanja bujne narave v vsem njenem veličastju. Naomi Kawase na film mojstrsko lovi detajle in odtenke pojavov, ki bi jih drugi preprosto spregledali. Gozd tako postane še en lik Videnja – morda najpomembnejši od vseh. Gozd je tisti, ki vlada čustvenim in mentalnim stanjem ljudi in zdi se, da ima njegov duh skoraj fizično prezenco, kot kakšno izmed skrivnostnih bitij iz filmov Hayaoja Miyazakija.«
– Cristóbal Soage, Cineuropa

»Juliette Binoche /…/ v prvi polovici Videnja nežno, tiho služi dvema ljubezenskima zgodbama: tisti, ki se dogaja med njenim likom in podeželskim samotarjem v interpretaciji Masatoshija Nagaseja, in tisti, ki jo Naomi Kawase kot vedno stke med človeštvom in naravo. Ta druga zgodba je v zvoku in podobi hkrati skromna in veličastna; tako je uglašena z mikronskimi odtenki v krajini in bližnjih posnetkih, da jo občutimo kot enega izmed vrhuncev te plodovite ustvarjalke.«
– Nick Davis, Film Comment

»Kvazimistična čudesa speče narave so stalni repertoar Naomi Kawase in redko se zgodi, da jih pogled kamere tako čudovito zaobjame kot v filmu Videnje: ko otožna potopiska Jeanne pohajkuje po tistih gozdovih, smo kot ona tudi gledalci pijani od lepote naravnih čudes.
– Guy Lodge, Variety

nagrade

Toronto. San Sebastián. Busan. AFI Fest. LIFFe.

napovednik

fotografije

podatki o filmu

VIDENJE
Vision
Naomi Kawase / Japonska, Francija / 2018 / 109 min / angleščina, francoščina, japonščina

režija Naomi Kawase, scenarij Naomi Kawase, fotografija Arata Dodo, montaža Yoichi Shibuya, glasba Makoto Ozone, produkcija Naomi Kawase, Marianne Slot, Satoshi Miyazaki, igrajo Juliette Binoche, Masatoshi Nagase, Takanori Iwata, Mari Natsuki, Minami, Mirai Moriyama

o avtorju

Naomi Kawase (1969, Nara na Japonskem) je leta 1992 posnela Sprejemanje (Ni tsutsumarete), intimni dokumentarec o iskanju svojega očeta, ki je navdušil žirijo FIPRESCI na festivalu dokumentarnega filma v Yamagati in lansiral režiserkino kariero. Pet let pozneje je za igrani celovečerec Suzaku (Moe no suzaku) kot najmlajša avtorica v zgodovini canskega festivala prejela nagrado zlata kamera za najboljši prvenec. Leta 2000 je bil njen film Kresnica (Hotaru) nagrajen na festivalu v Locarnu. Rojstvo/Mati (Tarachime, 2006), videodnevnik o rojstvu njenega prvega otroka, je pobral številne mednarodne nagrade. Leta 2007 je v Cannesu prejela veliko nagrado žirije za Gozd žalovanja (Mogari no mori), za zlato palmo pa se je v naslednjih letih potegovala tudi s filmoma Hanezu no tsuki (2011) in Umiri vodo (Futatsume no mado, 2014). Razen predzadnjega smo si v Sloveniji lahko ogledali vsa omenjena dela, poleg teh pa še celovečerce Sharasojyu – drevo sorodnih duš (Sharasojyu, 2003), Sedem noči (Nanayomachi, 2008), Umiri vodo (Futatsume no mado, 2014), Okus življenja (An, 2015) in Proti svetlobi (Hikari, 2017) ter dokumentarce Gorjani (Somando monogatari, 1997), Zrak, veter, ogenj, voda, zemlja (Kya ka ra ba a, 2001) in Misterij ženska (Genpin, 2010).

iz prve roke

»Nekega dne se mi je med vožnjo v avtu posvetilo. Morda poskuša sodobna družba razviti svet, v katerem lahko živimo sami. V filmih, ki govorijo o uničenju človeštva, se običajno zgodi nenadna eksplozija ali pa se pojavi smrtonosni virus. Toda kaj če se uničenje dogaja z našo polno privolitvijo? /…/ Napočil je torej čas, ko lahko ljudje preživijo brez tkanja vezi z drugimi. Toda sprašujem se … – je to tisto, k čemur je človeštvo stremelo? Je to ‘prihodnost izobilja’, ki naj bi jo prineslo kopičenje védenja? Z izključevanjem medosebnih vezi, zavračanjem prenosa lastnih genov, z odrezanostjo od sosedove bolečine postaja družba brez obrazov vedno bolj samoumevna in onstran nekega posamičnega življenja od človeka nihče nič več ne pričakuje. Mar ni to dokaz, da smo, ne da bi to opazili, že vstopili v dobo uničenja? /…/ S tem filmom želim odpreti vrata do resničnega izobilja. Film vzame pod drobnogled nelagodje, ki puhti iz sodobne družbe, in ob upoštevanju razlik med nami predlaga prihodnost, za katero bi si morala prizadevati naša družba.«
– Naomi Kawase