Sabina

o filmu

SABINA je ljubeč in pretresljiv portret Sabine Bonnaire, 38-letne avtistke, kot jo vidi in doživlja njena najbližja sorodnica, sestra Sandrine Bonnaire, sicer mednarodno znana francoska filmska zvezda. Življenjska zgodba Sabine je upodobljena skozi družinske filmske posnetke, ki jih je Sandrine posnela v petindvajsetih leti Sabinine mladosti in skozi novo filmsko dokumentarno gradivo, ki nam predstavi Sabino kot odraslo avtistko v negi zavoda za ljudi s posebnimi potrebami.

Tekom dokumentarca se Sabine razkrije kot radoživa oseba s številnimi talenti, ki jo je pet let zgrešene hospitalizacije skoraj povsem uničilo in v njej zatrlo voljo do življenja. Premeščena v novo in prijaznejše okolje, Sabina fizično, čustveno in intelektualno spet napreduje, vendar ostaja odprto temeljno vprašanje, če bo dramatične posledice njenega napačnega zdravljenja kdaj sploh mogoče v celoti odpraviti. Poleg čutečega, intimnega portreta človeške stiske in hkrati poglobljenega eseja na temo družbene odgovornosti je dokumentarec mogoče brati tudi kot ostro kritiko zdravstvenega sistema, v katerem primanjkuje specializiranih centrov za pravilno obravnavo ljudi s posebnimi potrebami.

intervju z avtorico

Zakaj ste se odločili za ta film?

Moj izvirni namen je bil prepričati ali vsaj opozoriti pristojne o problemu odgovornosti, ki jo imamo do avtizma, in pričati v imenu vseh družin v stiski. Moj prvi korak je bil tako političen. Leta 2001 sem bila izbrana za botrico mednarodnega dneva, posvečenega avtizmu. Na tem položaju sem nato več let opazovala, s kakšnimi stiskami se soočajo družine s primeri avtizma, obenem pa ostajajo povsem v senci. O tem je bilo treba spregovoriti.

Da bi se soočili s tako intimno temo in na tako radikalen način, ste kot igralka prestopili breg in kamero vzeli v svoje roke.

O tem filmu sem razmišljala leta in leta. Ideja zanj se je izoblikovala že prvo leto, ko je bila Sabine hospitalizirana, kar je nato skupaj trajalo pet let. Hitro sem opazila, da se njeno stanje v bolnici slabša. To se mi je zdelo abnormalno. Preplavila me je nostalgija za časi, ko je bila Sabina prava lepotica, sposobna marsičesa. Zakopala sem se v stare posnetke Sabine in jih primerjala s Sabino zdaj. Na podlagi dveh povsem različnih obrazov sem skušala razumeti, kaj se dogaja z njo. V letih, ki so sledila, se je v meni kopičila jeza in nenehno sem si ponavljala, da bom nekega dne posnela film. Vendar sem se od samega začetka bala, da me bodo obtožili nesramnosti in narcisoidnosti, če se lotim takšnega filma. Dejstvo, da sem postala botrica mednarodnega dneva avtizma, mi je omogočilo, da sem napravila odločilni korak in začela s snemanjem.

Vsega izpraznjena, črna podoba v filmu označuje prehod med prej in potem.

Pet let, ki jih je Sabina preživela v bolnici, razumem kot hudo nasilje nad njo. Sabina se je ujela v neskončen krog. Zaradi ujetništva je postajala nasilna in dobivala vedno več zdravil, zaradi katerih je postajala še bolj nasilja. Obdobje, ki ga je Sabina preživela v bolnici, sem zato ponazorila s črnim kadrom. Kar se mene tiče, je Sabina preživela pet let v zaporu zaradi zločina, ki ga ni zagrešila. Tam je prestajala hude muke. Kot vidimo v mojem filmu, je bila Sabina kot mlada ženska izredno vitalna oseba. Po vrnitvi iz bolnice je ta vitalnost povsem izgubljena in Sabina je reducirana na bledo, mračno senco svoje prejšnje osebnosti.

To vaše stališče je pravzaprav tudi narativno ogrodje filma.
Res je. Nisem želela posneti dokumentarca o avtizmu, saj še danes ne vem, kaj avtizem zares je, temveč pričevanje o nekem neuspelem zdravljenju. Z drugimi besedami, hotela sem pokazati, da lahko nekdo izgubi skoraj vse pozitivne sposobnosti po zaslugi sistemskega zdravljenja, kakršnega poznamo. S tem pričevanjem nočem povedati, da naj se bolnišnice za umsko prizadete zaprejo in vsa zdravila ukinejo, povedati hočem le, naj bodo te ustanove le prehoden prostor za oskrbo, ne pa življenjski prostor.

Ena izmed navdušujočih plati vašega filma je način, na katerega se vam uspe približati subjektu in obenem ustvariti vtis, da se nihče ne zaveda prisotnosti filmske kamere.

Med snemanjem sem hotela znova odkriti kompleksen in igriv odnos, kakršnega sva imeli s sestro med najinimi potovanji. Sabina je navajena, da jo snemam, kar je seveda olajšalo delo. Pri snemanju me je tako poleg misli, da počenjam nekaj koristnega, vodila tudi želja, da obnovim odnos s sestro. Nujno je bilo, da sama upravljam s kamero, saj je dobesedno moj pogled tisti, ki zaznamuje to zgodbo. Hkrati sem bila sama edina, ki bi lahko pogledala tako od blizu. Še najtežje je bilo tako vendarle ohraniti določeno distanco. V določenih primerih sem zato uporabila dve kameri, vendar se je naposled kar osemdeset odstotkov vsega materiala, ki sem ga posnela, znašlo v filmu.

izjave kritikov

»Režijski prvenec igralke Sandrine Bonnaire je ganljiv, poučen in premišljen pogled na svojo mlajšo sestro, katere avtizem je bil diagnosticiran šele po skoraj treh desetletjih. /../ Na kar najbolj neposreden način je prikazana razlika med zgolj rahlo »drugačno« Sabino kot najstnico, vitko in privlačno mladenko, ki se veseli izleta v New York in igra na klavir, ter njenim stanjem danes, po seriji bivanj v različnih mentalnih ustanovah. Nekoč živahna Sabina je zdaj sedemdeset funtov težja, potrebuje stalno pomoč in mirjenje, saj je izgubila voljo do življenja, ki jo je izkazovala v mladosti, ko je bila nenehno obdana z brati in sestrami. Dokumentarec je intimen, vendar nikoli transgresiven..., informativen, vendar nikoli kliničen. Sandrine Bonnaire je ustvarila močno izjavo o omejenosti ljubezni pred obličjem kronične bolezni, ki postaja vedno hujša, ter o pereči potrebi po večjem številu posebnih ustanov, v katerih so pacienti deležni nege, kakršno zares potrebujejo.«
Lisa Nesselson, Variety

»Globoko inteligenten, ganljiv izpovedni esej. /.../ Film Sandrine Bonnaire načenja travmatično vprašanje: je bil mentalni propad Sabine res neobhoden? Sabine morda ni bilo treba hospitalizirati, vendar bi Sandrine na neki točki neizbežno zapustila dom in do neke mere tudi Sabina. Intenzivnost zgodnjih video posnetkov obeh sester namiguje na zametke določenega tragičnega narcisizma režiserke: melanholična slutnja, da je uboga in zbegana zapuščena sestra skriti dvojnik glamurozne filmske zvezdnice, ki je zapustila dom in šla osvajat svet.«
Peter Bradshaw, The Guardian

nagrade

Film je bil premierno predvajan leta 2007 v Cannesu, v sekciji Quinzaine des réalisateurs, kjer je prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI.

- Posebno priznanje za doprinos k filmski umetnosti - CICAE Cannes 2007
- Nagrada FIPRESCI - Cannes 2007
- Posebna nagrada žirije - Festival International du Film Francophone de Namur 2007
- Nagrada občinstva - Festival International du Film Francophone de Namur 2007
- Posebna omemba žirije - COL COA - City of Light - City of Angels Los Angeles Film Festival 2008
Film je bil prikazan tudi na sledečih mednarodnih filmskih festivlih:
- Cannes International Film Festival 2007 - Directors’ Fortnight
- Cabourg Film Festival, France 2007
- Rio de Janeiro International Film Festival 2007 - "Panorama do Cinema Mundial" Section
- Haifa International Film Festival, Israel 2007 - Golden Anchor Competition
- Festival International du Film Francophone de Namur, Belgium 2007 - Official Competition
- Pusan International Film Festival 2007 - "Wide Angle Documentary" Section
- Chicago International Film Festival 2007 - "Docufest" Documentary Competition
- Flanders International Film Festival-Ghent, Belgium 2007 - "World Cinema - A Look Appart" Section
- Doclisboa - Lisbon International Documentary Film Festival 2007 - International Competition
- Vienna International Film Festival 2007 - Official Selection
- Festival International du Film Francophone de Tübingen-Stuttgart, Germany 2007 - Official Competition
- Copenhagen International Documentary Film Festival, Denmark 2007 - Official Competition
- International Documentary Festival Amsterdam (IDFA) 2007
- Göteborg Film Festival 2008, Sweden - "First Cut" Section
- Berlinale 2008 - Talent Campus Special Screening
- México city´s International Contemporary Film Festival (FICCO) 2008
- Las Palmas de Gran Canaria International Film Festival 2008 - Official Competition
- New-York Rendez-Vous with French Cinéma 2008 - Official Selection
- Bratislava One World International Human Rights Documentary Film Festival, Czech Republic 2008 - "My Way" Section
- Toronto Hot Docs Canadian International Documentary Festival 2008 - Special Presentation
- Buenos Aires International Independent film festival (BAFICI) 2008 - Panorama Section
- San Sebastián Human Rights Film Festival, Spain 2008 - Official Selection
- Doc à Tunis, Tunisia 2008 - Official section
- COL COA - City of Light - City of Angels Los Angeles Film Festival 2008 - "A Week of French Film Premieres in Hollywood"
- FIFFBA Festival International du Film Français et Francophone de Bratislava, Slovakia 2008
- Sydney Film Festival 2008 - Official Selection "Accessible Cinema Programme"
- Golden Boll Film Festival, Turkey 2008 - Mediterranean Cinema Section
- Festival Internatioal de Cinéma de Santiago (SANFIC), Chili 2008 - Tour Frances section
- P.O.P. Cinema Film Series at SPOT-Taipei Film House (restored cinema managed by Hou Hsiao-hsien), Taiwan 2008
- Abilities Arts Festival, Canada 2008 - "Insights" Film Forum -

napovednik

Za prikazovanje napovednika potrebujete Quicktime Plug-In.

fotografije

podatki o filmu

režija Sandrine Bonnaire
scenarij Sandrine Bonnaire, Catherine Cabrol
fotografija Sandrine Bonnaire, Catherine Cabrol
montaža Svetlana Vaynblat
izvirna glasba Jefferson Lembeye, Walter N'Guyen
glasba "Caro Diaro" - Nicola Piovani,
producent Thomas Schmitt (Mosaique Fillms), Francija, 2007, s podporo FRANCE 3 , TÉLÉVISION SUISSE ROMANDE (TSR) , RTBF - TÉLÉVISION BELGE , RÉGION CHAMPAGNE ARDENNE, RÉGION ILE-DE-FRANCE, RÉGION POITOU-CHARENTE, DÉPARTEMENT DE LA CHARENTE, CENTRE NATIONAL DE LA CINÉMATOGRAPHIE , ANGOA , PROCIREP - SOCIÉTÉ DES PRODUCTEURS
dolžina 85 minut (barvni)
distribucija v Sloveniji DEMIURG - projekt distribucije in promocije filma sta podprla Ministstvo za kulturo RS in sklad EU Media

o avtorju

Sandrine Bonnaire se je kot sedma izmed enajstih otrok rodila leta 1967 delavski družini v malem francoskem mestecu Gannat. Pri šestnajstih letih jo je kot naturščico v svojem filmu Najinim ljubeznim (A nos amours, 1983) angažiral veliki francoski cineast Maurice Pialat. Sandrine Bonnaire je v filmu, ki ga je moč brati tudi kot avtobiografijo, na surov in pristen način pred kamero podoživela spolno prebujenje najstnice iz revnega, napol ruralnega predmestja. Leta 1984 je za to vlogo pri rosnih sedemnajstih prejela cezarja (francosko verzijo oskarja) za najbolj obetavno igralko. Leto kasneje jo je v relativno podobni vlogi obenem krhke in odrezave potepuhinje, ki se s težavo vključuje v socialno okolje, zasedla še ena eminenca francoskega filma, "babica" Novega vala Agnes Varda: za glavno vlogo v filmu Brez strehe in zakona (Sans toit ni loi, 1985) je Sandrine Bonnaire prejela svojega drugega cezarja, film pa je bil v Benetkah nagrajen z najvišjo nagrado, zlatim levom za najboljši film. Po tem meteoritskem vzponu je Sandrine Bonnaire skrbno izbirala vloge v svojih naslednjih filmih: poleg že navedenih avtorjev, so do danes z njo sodelovali mojstri, kot so Jacques Doillon, André Téchiné, Patrice Leconte, Claude Sautet, Claude Chabrol in Jacques Rivette. .

prikazovanje filma so podprli

MK RS logo sajt.jpg