13 TZAMETI

o filmu

Dvaindvajsetletni Sébastien živi siromašno s svojo priseljensko družino v zakotnem francoskem obmorskem mestecu. Med popravljanjem sosedove strehe nehote sliši pogovor o pričakovanem paketu, ki naj bi družini prinesel veliko bogastvo. Sébastien v tem zasluti svojo življenjsko priložnost ter prestreže paket, ki vsebuje vrsto nadrobnih in skrivnostnih navodil. Sébastien jim sledi; privzame lažno identiteto in se naenkrat potopi v mračen, srhljiv podzemni svet, v katerem ljudje brezobzirno in dobesedno kockajo z življenji drugih ...

Vizualno osupljiv, stiliziran triler, ki obenem učinkuje kot prvovrstna študija suspenza, vredna Hitchcocka, Leoneja ali mojstrovin filma noir, in kot socialno angažirana prispodoba tujstva v tuji deželi.

izjave kritikov

»Zame obstajajo štirje dobri razlogi za ogled filma 13. Prvi: ruska ruleta, kot jo prikaže ta film, vsebuje neprimerno več suspenza kot Lovec na jelene Michaela Cimina. Drugi: Po koncu filma se počutimo, kot da smo v središču novega načina gledanja na resničnost, predvsem zahvaljujoč črno beli fotografiji v cinemascopskem formatu, ki je – kar je ultimativno nasprotje – obenem hladna in vznemirljiva. Tretji: 13 je morda videti kot film noir in morda to tudi je, vendar govori predvsem o ljudeh, o jezi in o strahu, brez določenih vzorcev ali začrtanega žanra, brez vnaprej zastavljenega jezika komunikacije med ustvarjalcem in gledalci. Četrtič: gre preprosto za odličen film. /.../ Ljubiti ta film, ga vzeti za svojega in prepričati druge, naj si ga ogledajo, pomeni pripadati posebnemu klubu. Klubu tistih, ki vse zavedajo, da je danes, ko je prag novega tisočletja že prestopljen, film še vedno lahko in vedno bo umetnost izumljanja novega. Se želite pridružiti temu klubu?«
Giorgio Gosetti, direktor sekcije Beneški dnevi filmskega festivala v Benetkah

»Ekspresivna črno-bela fotografija in sugestivna raba prostora prek cinemascopskega formata v prvem delu filma, ki opisuje junakov vsakdan, ustvarjata dušeče vzdušje brezperspektivnosti, mrtvega časa, ki ga v umeten tok poganjajo le mehanski gibi teles. Kamera je od slednjih odmaknjena, vztrajno jih riše kot drobne, senčne figure na ozadju oblačnega neba, zapuščenega dvorišča in siromašnih interierjev; vse skupaj bi spominjalo na zgodnjega Jarmuscha, ko ne bi iz ozadja pritiskala zavest, da gre – za razliko od skic večnih študentov, zapitih muzikantov in zdolgočasenih zvodnikov – tokrat prekleto zares; da se mrtvilo lahko pogrezne še globlje. Ko se mladenič – ne vedoč, kaj ga tam čaka – v drugem delu filma spusti v podzemlje, se pogled nekoliko zoža: Babluani z isto izrazno paleto naenkrat poustvari vzdušje noir filma štiridesetih in petdesetih, natančneje, vzdušje kultnega Force of Evil Abrahama Polonskega, ki je prvi na edinstven način zmešal arhetipe mračnega žanra, bivanjsko stisko posameznika in levičarski socialni angažma (ter posledično štrbunknil na hollywoodsko črno listo); John Garfield in Georges Babluani celo na podoben način zapolnjujeta in obvladujeta prostor, s hitrimi premiki oči in utrujenimi gibi preganjane živali, ki jo lahko oropajo vsega, tudi življenja, samo dostojanstva ne.«
Jurij Meden, Ekran

»Mlad gruzijski virtuoz Géla Babluani nas je presenetil s prepričljivim celovečernim prvencem. Zgodbo je koherentno razvijal, ji ohranjal grozo, ki tako močno preveva celotno vsebino. Kaj storiš za to, da v svetu sploh lahko shajaš, kaj vse daš za minimum življenja sebe in svojih bližnjih? Film to vprašanje prikazuje na primeru gruzijske družine v Franciji, ki standarde te države težko dohiteva. /.../ Filmska groza se začne, ko gledalec dojame, da je lahko človekovo življenje kaj kmalu na dlani imetnika kapitala, ki te z lahkoto vrže v nemilost.«
Rok Govednik, Ekranova Mala šola pogleda

»Umetniški prispevek v vedno bolj priljubljen žanr filmov o mučenju ter brutalna prispodoba globalne ekonomije.«
Rob Nelson, The Village Voice

nagrade

Nagradi (Luigi de Laurentiis in NetPack) za najboljši prvenec na filmskem festivalu v Benetkah 2005, kjer film doživi svetovno premiero (sekcija Beneški dnevi). Velika nagrada režije (v sekciji svetovni film) za najboljši film na festivalu Sundance 2006. Nagrada za evropsko odkritje leta (Géla Babluani) na podelitvi nagrad Evropske filmske akademije 2006. Nagrada srebrni Prometej za najboljšo režijo na filmskem festivalu Tbilisi 2005.

podatki o filmu

13(Tzameti)
Francija, 2005, 35mm, črno bel, 1:2.35, 93 minut

režija Géla Babluani
scenarij Géla Babluani
fotografija Tariel Meliava
montaža Noémie Moreau
glasba East (Troublemakers)
igrajo Georges Babluani, Aurélien Recoing, Pascal Bongard, Fred Ulysse, Nicolas Pignon, Vania Vilers, Christophe Vandevelde, Olga Legrand, Augustin Legrand, Joé Prestia, Philippe Passon

produkcija Géla Babluani, Fanny Saadi, Jean-Baptiste Legrand
žanr triler

o avtorju

Géla Babluani se leta 1979 rodi v gruzijskem Tbilisiju kot prvi sin režiserja Temurja Babluanija, čigar filmi so bili redno predvajani po prestižnih svetovnih festivalih (Cannes ipd.), njegov predzadnji film Sonce nespečnih (Udzinarta mze, 1992) pa je v Berlinu prejel srebrnega medveda za izjemne umetniške dosežke. Gélino otroštvo so zaznamovale globoke politične in ekonomske spremembe, ki jih je po padcu berlinskega zidu prestala njegova domovina, naposled pa še civilna vojna, v kateri so bili spopadi med rivalskimi klani in smrt del vsakdana. Géla je bil star sedemnajst let, ko je oče svoj svoje štiri otroke poslal na študij v Francijo. V Parizu je Géla razvil svoj interes in talent za film, pri čemer za ključne reference še vedno navaja estetiko svojega očeta ter stare, črno bele sovjetske filme, ob katerih je odraščal in ki so svojo izpovedno moč gradili predvsem na podobi. Skupaj z očetom, ki se je vmes prav tako izselil v Francijo, sta leta 2006 posnela film Dediščina (L'Héritage); tudi 13 je nastal predvsem v družinski produkciji bratov (mlajši brat Georges v filmu odigra glavno vlogo), sester in svakov.

prikazovanje filma so podprli

MK RS logo sajtmali.jpg